-
zakrnel [é] (-a, -o) živalstvo, zoologija, rastlinstvo, botanika rudimentär, verkümmert, Stummel- (krila Stummelflügel množina, noga Stummelbein, nožica Stummelfuß); zuruckgebildet, verkümmert
-
zakrnél (-a -o) adj. atrofizzato, atrofico; biol. rudimentale:
zool. zakrneli parkelj sperone
zakrneli ud moncone
zakrnel organ organo rudimentale, atrofico
-
zakrnèl -éla -o prid. atrofiat; bot. zgârcit
-
abortivo predčasno rojen; figurativno zakrnel; splaven, abortiven
-
atrophié, e [-fje] adjectif, médecine nerazvit, sušeč se, ginevajoč, atrofičen, zakrnel
jambe féminin atrophiée atrofična noga
volonté féminin atrophiée oslabela volja
-
bark-bound [bá:kbaund] pridevnik
v rasti zaostal, zakrnel (drevo)
-
curtus 3 (pt. pf. nekega glag. s pomenom rezati, curtus = odrezan; prim. carēre, carō, nem. izpos. kurz) okrajšan, skrajšan, okrnjen, zakrnel: dolia Lucr. ali vasa Iuv. krnjave, nočne posode, testa O., tegula Pr., curto vetus amphora collo Pr., c. supellex Pers., c. calix, c. testa Mart., curtum temone iugum Iuv.; (poseb. in v prozi le o okrnjenih udih): cum curta pars aliqua est Cels., si quid ibi curti est, sarcire Cels. če se je ondi (namreč na ušesih) kaj snovi pogubilo, id quod curtum est Cu. (po naravi) zakrneli udi; (o živih bitjih): c. mulus H. ali equus Pr. kosast, kosorep, Iudaei H. obrezani; klas. le pren. nepopoln, pomanjkljiv (poseb. o govorni sestavi), boren, enostranski: Lact., nihil inconditum, nihil curtum, nihil claudicans Ci., meae quidem (aures) … curta sentiunt nec amant redundantia Ci., quasi curta sententia Ci. = enostranska misel, enostranski nazor, c. res (imetje) H., fides Iuv.
-
dwarfish [dwɔ́:fiš] pridevnik (dwarfishly prislov)
pritlikav, zakrnel, nerazvit; drobčkan, majčken
-
incartapecorito agg. suh, posušen, rumen, pergamentast; pren. star, zguban; zakrnel
-
kr̂nj kŕnja kŕnje, dol. kr̂njī -ā -e, komp. kȑnjī -ā -ē
1. krn, zakrnel, poškodovan, okrušen: krnj zub; ćorava žena i krnj lonac, šteta gotova
2. okrnjen, pomanjkljiv: krnj zakon; -a rečenica
3. nepopoln: -a skupština; krnj mjesec krajec
-
mancus 3 (prim. skr. manā́k malo, stvnem. mangōn, mangolōn utrpe(va)ti, pogrešati, nem. mangeln manjkati, nem. Mangel pomanjkanje, napaka, hiba)
1. pokvečen, izmaličen, iznakažen, krn, okrnjen, nerazvit, zakrnel, pohabljen: Icti., senex arthriticus ac podagrosus est, quod mancus miserque, exilis, ramice magno Luc. fr., ad mandata claudus, caecus, mutus, mancus, debilis Pl., irata Pallade mancus erit O., confecit bellum inermis ac mancus et illa manu trunca reges duos vicit Sen. ph., atque ideo nulli comes exeo tamquam mancus et extincta corpus non utile dextra Iuv., mancus et omnibus membris captus ac debilis Ci.; subst. pl.: mancorum ac debilium dux L. pohabljencev in hromcev.
2. metaf.
a) onemogel, nemočen, šibek, slab: in quem manca ruit semper fortuna H., dixi (sc. me) talibus officiis prope mancum H.
b) pomanjkljiv, nepopoln: virtus, cognitio rerum naturae Ci., manca praetura consule Milone Ci. — Acc. n. nam. adv.: error mancum claudicat Prud. nakazno.
-
mutilo agg. knjižno nepopoln, zakrnel
-
mutilus1 3 (sor. z gr. μίτυλος, μύτιλος okrnjen, brez rogov, μυστίλλω kosam (meso)) okrnjen, krnjav, krn(j)ast, zakrnel, nerazvit, izmaličen, pohabljen, kebast (= prekratek, premajhen): homo Cod. Th. okrnjenec, krnjavec (= človek, ki si je odsekal prste na roki), grabatulus uno pede mutilus Ap., litterae Gell.; poseb. o rogati živini okrnjen = z okrnjenimi rogovi, kuljav, omuljen: bos Varr. okrnjenec, kuljavec, aries, capella Col., mutilae sunt cornibus (sc. alces) C. imajo topo rogovje; pren.: mutilus minitaris H. s topim (= z neoboroženim) čelom, mutila quaedam et hiantia loqui Ci., mutila sentit quaedam et decurtata Ci.
-
rabougri, e [-bugri] adjectif zakrnel, zaostal v rasti, kržljav
enfant masculin rabougri slaboten, nebogljen, pohabljen, rahitičen otrok
-
raquítico rahitičen; zakrnel; pohabijen; figurativno skop
-
rückgebildet Biologie zakrnel
-
rudimentario, rudimental okrnjen, zakrnel; osnoven, elementaren
-
rudimentale agg.
1. začeten, osnoven
2. nepopoln, neizoblikovan
3. biol. rudimentaren, nerazvit; zakrnel
-
scrub3 [skrʌb]
1. samostalnik
grmovje, goščava, hosta; stara, izrabljena metla; kratki brki; zakrnel stvor, pritlikavec (žival); zakrnela rastlina
2. pridevnik
zakrnel, kržljav, boren, zaostal
-
scrubby [skrʌ́bi] pridevnik (scrubbily prislov)
zakrnel, slaboten; slaboten; poln grmovja