Franja

zvenenj|e [ê] srednji spol (-a …) das Klingen ( medicinav ušesih Ohrenklingen)

zvenênje (-a) n vibrazione; tintinnio; squillo

zvenênje s brujanje, zvučanje, zvonjenje

brȅcanje s donenje, zvenenje, zvonjenje

concrepantia -ae, f (concrepāre) zvenenje, žebranje: Cass.

crepitus -ūs, m (crepāre) ton, jek, zvok, žvenket ipd.: echo crepitu clangente cachinnat Acc. fr., cr. creber Varr. trušč (v mestih in vaseh), num qui strepitus, clamor, crepitus exauditus est? Corn., non ad ictum tantum exagitamur, sed ad crepitum Sen. ph. (ob hreščanju), magis mihi vox avocare (da moti) videtur quam crepitus Sen. ph. hrušč; (o orožju) rožljanje, žvenket: armorum, missilium L., gladiorum Auct. b. Hisp.; (o kovinski opremi, o posodi) žvenket(anje), ropot(anje): crepitūs frenorum Varr., cr. calicis Vitr., si trulla inverso crepitum dedit aurea fundo Iuv.; (o tečajih in zapahih) škripanje: sonitum prohibe forium et crepitum cardinum Pl., sonitum et crepitum claustrorum audio Pl.; (o mlinu) klopot(anje): molarum cr. Enn. fr., molae crepitum faciebant Naev. fr. so klopotali; (o razpetem platnu) šum(enje): carbasus ut quondam magnis intenta theatris dat crepitum Lucr. šumi; (o glasbilih) donenje, glas, zvok, zvenenje, razleganje: cr. musicus Pac. fr., aeris L., Sen. ph. = cymbalorum L., crepitus ululatusque nocturni (namreč ob Bakhovi svečanosti) L., crepitu dissono auxilians (ob mesečevem mrku) Plin., cr. testarum (glinastih škrgetcev) Iuv., magno tibiarum et scabellorum crepitu Suet.; (o glasu): cr. vocum Sen. ph. močno zveneči glasovi, virtus et philosophia et iustitia verborum inanium crepitus est Amm. so le prazne besede; (o gromu, bučanju ipd. zračnih pojavih): nec fulmine tanti dissultant crepitus V. bobnenje groma; poseb. ob pojavu kakega božanstva: strepitus (hrup), crepitus (prasketanje), sonitus (hrušč), tonitrus Pl.; (o dežju) šum(enje): imbrium per folia cr. Plin.; (o stvareh, ki pokajo, se rušijo ipd.) hrušč, lomot: cr. arboris, aedificiorum Plin., montes duo inter se concurrerunt crepitu maximo Plin.; (o ognju in gorečih predmetih) prasket(anje), sikanje: cr. ignis, ignium Plin., Amm., viridis materiae flagrantis L.; (o delih človeškega in živalskega telesa): cr. dentium Ci. šklepetanje, škrtanje, pedum Ci. škripajoče stopinje, articulorum, cum se ipsae manus frangunt Sen. ph. pokanje, digitorum Mart. tlesk(anje) s prsti, alarum L. frfotanje; (o udarcih) plesk, tlesk, tresk: nulla vox inter crepitum plagarum auditur nisi haec Ci. medtem ko so peli udarci; poseb. crepitus ventris, v zvezi tudi samo crepitus „pok“ = glasni prdec, glasni vetrovi, glasno spuščanje vetrov (flatus pa je tiho spuščanje vetrov): Min., veniam dare flatum crepitumque ventris in convivio emittendi Suet., ventre redditi crepitus Sen. ph., reddere crepitus Plin., Sen. ph., sed illi (Stoici) crepitus aiunt aeque liberos ac ructus esse oportere Ci.

Klangstrom, der, zvenenje

ring³ [riŋ] samostalnik
zvonjenje, zvenenje; zvok, zven; žvenket(anje), rožljanje; telefonski klic; znak z zvoncem

three rings for the porter trikrat pozvoniti za vratarja
there's a ring at the door (nekdo) zvoni pri vratih
there is the ring of truth in his voice v njegovem glasu zveni resnica
to give s.o. a ring telefonirati komu
give me a ring! pokličite me po telefonu! telefonirajte mi!

ting [tiŋ]

1. samostalnik
zven, zvenenje, cingljanje

2. prehodni glagol & neprehodni glagol
(za)zveneti, (za)cingljati, cingljati (s čim)

tingle [tiŋgl]

1. samostalnik
zvenenje, šumenje (v ušesu); zbadanje; ščemenje; mravljinci (v životu); srbenje pikanje; skelenje; drhtenje, tresenje nervozno vznemirjenje

2. neprehodni glagol
zveneti v ušesih, šumeti; ščemeti; bosti, zbadati; srbeti, pikati; skeleti (with od)
drhteti, tresti se, biti živčno vznemirjen
figurativno biti nabit (with z)
prehodni glagol
povzročiti zvenenje, šumenje, srbenje

my ears are tingling v ušesih mi šumi
the story tingles with interest zgodba je napeto zanimiva

tinkle [tíŋkl]

1. samostalnik
zvonjenje, zvončkljanje, cingljanje, zvenenje
figurativno prazno govoričenje, klepetanje, čenčanje

to give s.o. a tinkle pogovorno pozvoniti pri kom

2. prehodni glagol & neprehodni glagol
zvoniti, zvončkljati, cingljati; zveneti
figurativno klepetati, čenčati, z zvonjenjem oznaniti ali skupaj sklicati

tinnītus -ūs, m (tinnīre) žvènk, žvenkèt, žvenkljánje, žvenketánje, zvenk, zvenkljanje, cingljánje, zvonjênje, zvončkljánje, zvenênje, zvenčánje, cvènk, cvenkèt, brènk, brénkanje, brenkljánje, cingljánje ipd.: acris Sen. ph., acutus Ap., citharae Plin., perflabilis tinnitus fidium Amm. doneči glas strun, tinnitus aurium Plin. zvenenje v ušesih (tako tudi dexterae auris Ap.), aeraque tinnitūs aere repulsa dabunt O. bodo zazvenele, Plin., tinnitus cie et matris quate cymbala V. = zaigraj na cimbale, strepit tinnitu galea V. žvenketa; metaf. o govoru: tinnitus Gallionis T. (Dial.) Galionovo cingljanje (zvončkljanje), Galionovo bobneče puhloslovje.

tintement [tɛ̃tmɑ̃] masculin zvenenje; zvonjenje, cingljanje

tintement d'oreilles zvenenje, šumenje v ušesih

tintin [tɛ̃tɛ̃] masculin cingljanje, zvenenje

tintin! (vzklik ogorčenja, nevolje) kajpak! seveda!
(populaire) faire tintin de quelque chose biti brez česa, obrisati se pod nosom za kaj
on va encore faire tintin (figuré) še si bomo zadrgnili pas!
mais nous, tintin, on n'a rien eu! mi, seveda, nismo dobili nič!

tintinnabulation [tíntinæbjuléišən] samostalnik
zvonjenje, zvenenje, cingljanje, zvenkljanje, žveketanje

twang [twæŋ]

1. samostalnik
brnenje, brenkanje, zvenenje; govorjenje skozi nos, nosljanje

2. neprehodni glagol
brneti, zveneti (o strunah); igrati (na violino); govoriti skozi nos, nosijati
prehodni glagol
brenkati (melodijo) (on na godalu); napraviti, da (struna) zazveni, zabrni

гуд m brenčanje, brnenje, zvenenje, tuljenje

гудение n brenčanje, brnenje, zvenenje, tuljenje

звон m zvonjenje; žvenketanje; zvenenje; (pren.) čenče;
з. в ушах šumenje v ušesih;
слышал звон, да не знает, где он nekaj je slišal, a ne ve kaj;
звону задать (gov.) ošteti koga, nabrenkati jih komu;
прошёл з. по всему городу razneslo se je po vsem mestu

Ohrenklingen, das, zvenenje/zvonenje v ušesih