Franja

zavpi|ti (-jem) vpiti (einmal, kurz) schreien, aufschreien; komu kaj: rufen, zurufen, preko ulice ipd.: hinüberrufen, za kom: nachrufen, hinterherrufen

zavpíti to shout (out); to cry out, to scream (out), to shriek (out)

zavpíti od bolečine (od veselja) to shout out with pain (with joy)
predirljivo je zavpila she gave a shriek

zavpíti pousser un cri, crier, s'écrier

zavpíti (-vpíjem) perf. ➞ vpiti cacciare un grido; gridare, urlare, strillare:
zavpiti na vso moč gridare con quanto fiato si ha in corpo

zavpíti -vpijem viknuti: zavpiti na pomoč, na ves glas; zavpiti na koga
viknuti, dreknuti na koga

zavpíti lanzar un grito; gritar

zavpíti -vpíjem dov., закрича́ти -чу́ док., скри́кнути -ну док.

zavpíti -píjem dov. a striga, a ţipa

arlaúknuti -àūknēm
1. zaviti
2. zavpiti, poklicati: arlauknu kerove i ode u šumu

búknuti bûknēm
1. zaruliti, zarukati: buknu vo
2. zavpiti, zarjuti: Bojan je prvi buknuo
3. zagrmeti: u dnu bezdna buknu prasak bombe
4. vzkipeti, razjeziti se: buknuti gnjevom
5. vzplameneti: buknula je vatra
6. ekspr. zardeti: zaplakano joj lice buknulo
7. izbruhniti: buknuo je rat, ustanak
8. razvedeti se: po selu je buknuo glas

cíknuti cȋknēm
1. zavpiti, zakričati, zacviliti: žena je ciknula uzbudljivim glasom
2. zacviliti, zacvičati: negdje pod krovom ciknu miš; u krošnji ciknu ptica

dréknuti drêknēm zavpiti, zadreti se, zavreščati, zakričati: dreknuti od bola

écrier, s' [ekrie] zavpiti, zakričati; vzklikniti, krikniti, vikniti

exclamar vzklikniti, zavpiti

exclamarse pritožiti se, protestirati

gráknuti grâknēm
1. zakrakati: ponegdje zalaje pas ili grakne vrana
2. zavpiti: svi graknuše na njega
3. graknu mu srce od radosti poskočilo mu je srce od veselja

hinüberrufen^* zaklicati, zavpiti (čez)

in-clāmō -āre -āvī -ātum

1. intr. zavpiti, glas povzdigniti, zaklicati, zakričati, zadreti (zadirati) se: adversarius … „quo tu turpissime?“ magna voce inclamat H.; z dat. personae: satis fuerat puellae inclamasse O. zaklicati ji; pozneje nam. dat. tudi contra ali in z acc.: contra aliquem voce quam maxima Aur., in eum Gell.; z ACI: inclamare horam tertiam esse Varr.; s finalnim stavkom: Albanus exercitus inclamat Curiatiis, uti opem ferant fratri L.; occ. na pomoč zaklicati, poklicati; abs.: si inclamavero, advoles Ci., nemo inclamavit patronorum Ci.

2. trans. poklicati koga, zavpiti nad kom, zadreti (zadirati) se nad kom (v, na koga): eum nomine inclamavit L., comitem illum suum inclamavit semel et saepius Ci., aliquem acriter i. Pl., deum atque hominum fidem i. (na pomoč poklicati) Gell.; z odvisnim vprašalnim stavkom: unus inclamat alios, quid cessarent L.

in-crepō -āre, k temu (od *increpere) increpuī, increpitum: Ci., šele poklas. increpāvī, increpātum.

I. intr.

1. zašumeti, zarožljati: Mavors clipeo increpat V., Umber increpuit mālis V. zaškriplje (z zobmi), increpuere arma L.; occ.: zakričati, zaklicati, zavpiti: ultro animos tollit dictis atque increpat ultro V.; z in in acc.: in Fulvi similitudinem nominis L. sramotiti se …

2. metaf. oglasiti se, ganiti se, vzbuditi se: quicquid increpuerit, Catilinam timeri Ci. „pri najmanjšem šumu“, simulatque increpuit suspicio tumultus Ci., unde si quid increparet terroris L.

— II. trans.

1. z acc. rei:
a) povzročiti (storiti), da kaj zazveni (zadoni, zabobni, zabuči, zagrmi); prvotno s prolept. obj.: tuba sonitum increpuit V.; prim. increpui hibernum Pl. vzbudil sem zimski vihar; potem z zunanjim obj.: Iuppiter increpuit nubes O., unda (navis) latus i. V. bok ladje, digitis increpuisse lyram O. manūs i. O. ploskati z rokami; occ.: Sabella pectus increpant carmina H. „prodirajo (šumeč) v prsi in jih razganjajo“.

2. (grajajoč) zaklicati komu kaj, očitati, grajati; z acc. pron.: haec in regem increpans abiit L.; z ACI: simul increpante … habere quaestorem ea, quae … L.; s subst. obj.: eorum mollitiem ignaviamque L.

3. z acc. personae
a) zagrmeti nad kom: timeo totus, ita me increpuit Iuppiter Pl.
b) zaklicati komu, (z glasom) spodbuditi (spodbujati) koga: morantes aeris rauci canor increpat V.
c) zarežati, zadreti se, zagrmeti, zaropotati nad kom, zmerjati, (o)zmerjati, ošte(va)ti, psovati, sramotiti, zasmehovati, grajati, porogljivo klicati (kričati) komu ali za kom: Pl., Plin. iun., Suet., Fl. idr., qui C. Caesarem saepe increpuit Ci., cur me flentes potius prosecuti sunt, quam inercpantes retinuerunt? Ci., increpor a cunctis O., maledictis omnes bonos i. S., aliquem i. verbis, clara voce L.; pesn.: boves stimulo incr. Tib. spodbadati, i. absumptum Itym Pr. ali i. suā natā dignum vixisse sororem Pr. z nevoljo tožiti, potožiti se, tarnati. Za glagolom lahko nastopa: ACI: L., finalni stavek: H.; odvisni vprašalni stavek: L.; kavzalni stavek s quod: L. Sklada se tudi z dvojnim acc.: i. aliquem desertorem proditoremque T.; z acc. pron. (poleg acc. personae): num quid increpavit filium? Pl. Pri poznejših piscih se nahaja gen. rei: aliquem avaritiae, segnitiae i. Suet., levitatis et inconstantiae increpitus Ap. grajati radi … , očitati, (ob)dolžiti, (o)kriviti; v pass. z NCI: increpabatur Maxentio favisse Aur.

ìzdrijeti ȉzdrēm (ijek.), ìzdrēti ȉzdrēm (ek.)
I.
1. iztrgati: izdrije joj silom iz krila dijete
2. raztrgati: žarač mu je izdro kožu; na dnu pisma slova bijahu izdrta
II. izdrijeti se
1. namučiti se, nagarati se: težaci su se izdrli, a nisu imali nikakve koristi
2. zadreti se, zavpiti: on se izdre na me i reče mi da gledam svoj posao
3. ekspr. pobrisati jo, upetati: jaši, pa idi!, ja ću pješke izdrijeti

jéknuti jêknēm
1. oglasiti se: nek jeknu žice poslednji put
2. odjekniti: puška zveknu, a planina jeknu
3. zavpiti: stražar jeknu: evo ih!
4. zaječati: jeknuti od bola