Franja

vnanj|i (-a, -e) der/die/das äußere; äußerlich
vnanji konj das Handpferd

vnánji exterior; outer

vnánji (zunanji) extérieur, externe; étranger

vnanji videz les apparences
soditi po vnanjem videzu juger sur (ali selon) les apparences (ali sur la mine)

vnánji (-a -e) adj. glej zunanji

vnánji -a -e
1. vanjski, spoljni, spoljašnji: -a stran hiše; vnanji premer; -a trgovina, politika
2. eksterni: vnanji vplivi

vnánji exterior; externo

vnanji videz las apariencias
sodeč po vnanjem videzu a juzgar por las apariencias

äußere zunanji, vnanji

äußerlich zunanji, vnanji; (oberflächlich) površen; auf Arzneiflaschen: za zunanjo uporabo; Adverb navzven, na zunaj; zunanje

dvôrnī -ā -ō dial. zunanji, vnanji: dvorni posao

egzògēn -a -o (gr. exo, genos) eksogen, zunanji, vnanji: -e sile

extrārius 3 (extrā)

1. zunanji, od zunaj prihajajoč: lux Lucr., lumen Ap.

2. pren.
a) vnanji, zunanji, od zunaj prihajajoč: utilitas aut in corpore posita aut in extrariis rebus Ci., extraria defensio Corn., bonum, bona Ap.
b) nedomač, nesoroden, tuj, inozemski: accusator Q., canis a trivio Suet., mulier Ap., arbiter (priča) Ap., heredes Dig.; subst. extrārius -iī, m tujec, inozemec: condicionem ferre extrario Ter., extrario nubere, apud extrarios Ap.
c) tuj = (last koga) drugega: voluntas Q.; z ab (v sl. z dat.): ut me in hac re ducat abs te extrarium Afr. fr.

forēnsis² -e (foris) zunanji, vnanji, tuj: Ambr., studium, sermo Ap.

inòstran -a -o, dol. inòstranī -ā -ō
1. inozemski, tuj: škola narodnog zdravlja može primati i -e učenike
2. vnanji: ministarstvo, sekretarijat -ih poslova

ìzvanjī -ā -ē, ìzvanjskī -ā -ō zunanji, vnanji: -a strana; -i dak eksternist

nàdvōrnī -ā -ō
1. vnanji: -a vrata
2. dvorski, dvorni: nadvorni običaji, propisi

spòljašnjī -ā -ē
1. vnanji: spoljašnji izgled
2. zunanji: spoljašnji ministar; ministar -ih poslova

vȁnjskī -ā -ō vnanji: -a politika, strana, trgovina, guma točka na autu; -o električno postrojenje; ministarstvo -ih poslova; mazivo za -u upotrebu

Handpferd, das, vnanji/desni konj

lȉjevča ž (ijek.), lêvča ž (ek.) opora, ki je pritrjena na osi kolesa in na vnanji strani podpira vrh lojtrnice; kriva je lijevča se reče, kadar kdo skuša krivdo zvaliti na drugega

vulva množina vulvae [vʌ́lvə, -vi:] samostalnik
medicina, anatomija vulva, vnanji del ženskih spolovil
zoologija ovalna odprtina (špranja) (pri nekaterih školjkah)