Franja

vladavin|a¹ ženski spol (-e …) (čas vladanja) die Regierungszeit, die Regierung

vladavin|a² ženski spol (-e …) (gospostvo) die Herrschaft (drhali Pöbelherrschaft, razredna Klassenherrschaft, denarništva Geldherrschaft), die Herrschaftsform; die Regierung
oblika vladavine die Regierungsform, Herrschaftsform

vlàdavina ž vladavina, način, oblika vladanja: parlamentarna vladavina

vladavína form of government; régime, regime

vladavína forme ženski spol de gouvernement, régime moški spol

parlamentarna vladavina régime parlementaire

vladavína (-e) f

1. governo; assetto, sistema politico:
parlamentarna vladavina sistema parlamentare

2. (vladanje) governo, impero

vladavína ž vladavina

vladavína forma f de gobierno

vladavína -e ž., володі́ння -я с., режи́м -у ч.

vladavína -e ž
1. formă de guvernământ, regim
2. guvernare, dominaţie; domnie

guvernáre -ări f vladanje, vladavina

Herrschaft, die, oblast; gospostvo, vladavina; (Herren) gospoda; meine Herrschaften! gospe in gospodje!; Herrschaft und Knechtschaft gospodovanje in hlapčevanje

Herrschaftsform, die, vladavina, oblika vladavine

împărăţíe -i f

1. imperij, kraljestvo, cesarstvo

2. vladavina

imperium -iī, n (imperāre)

1. povelje, ukaz, zapoved, nalog, odredba, predpis: V., Plin. iun., Fl., idr., hoc est insani edictum atque imperium tyranni Ci., eas statuas per vim atque imperium dederunt Ci.; z objektnim gen.: non illi imperia decumarum conquerebantur Ci., imperium accipere L. dobiti, exsequi Ter. izvršiti, abnuere L. odreči pokorščino; pren.: terra non recusat imperium agricolae Ci. mu je pokorna; prim. imperio alicuius parēre L., imperiis patris oboedientem esse Pl.

2. meton. moč, (nad)oblast, prevlada, oblast, gospostvo: regum … in proprios greges, reges in ipsos imperium est Iovis H. gospodujejo nad … , imperi cupido S. oblastiželjnost, vladohlepnost, imperium sui Plin. oblast nad samim seboj, imperium domesticum nullum erit (si servi non oboediunt) Ci., Appius tenebat imperium in suos Ci., i. iudiciorum Ci. nad sodišči, custodiae N. nad ječami, animi imperio, corporis servitio utimur S.; poseb. politična nadoblast: de imperio in Italia certare Ci., si aeternum hoc imperium esse vultis Ci., imperium orbis terrae Ci. nad svetom; occ.
a) vlada, (nad)vladarstvo, vladavina, oblast, gospostvo: N., S. fr., Suet., Lact. idr.. Alexander imperium suscepit Cu., totius Galliae imperio potiri C., ea instituta diuturnitas imperii comprobat Ci., urbem imperio (kot kralj) regere L., sub populi Romani imperium redigere C., sub populi Rom. imperium cadere Ci.
b) (vrhovno) poveljstvo, poveljništvo, zapovedništvo: Plin. iun., Lact., imperium navium legato ademisti Ci., i. maritimum C., N., summum i. C., summa imperii N., L., privato quando imperium dedit senatus? Ci., imperia magistratūsque N. vojaška in civilna dostojanstva (časti), esse cum imperio Ci. imeti neomejeno oblast = biti vrhovni poveljnik (nadpoveljnik).
c) uradna oblast, oblastništvo, (uradno) dostojanstvo, čin, služba: ex Macedonia aliquot praetorio, consulari quidem nemo rediit imperio Ci., Appius Claudius tum erat in summo imperio Ci. je opravljal najvišjo častno službo (kot decemvir), fasces ceteraque insignia huius imperii Ci.

3. meton.
a) uradna oseba — uradnik —, oblastnik —, častnik —, poveljnik (z višjim poveljstvom): Auct. b. Alx., Val. Max., imperia … urbe exeunto Ci., erat plena lictorum et imperiorum provincia C., vacua ab imperiis insula C.
b) področje oblasti, vladavina, država: Carthago huic imperio inminebat Ci., duae urbes huic imperio infestissimae Ci., imperii fines propagare Ci., Thessalonicenses positi in gremio imperii nostri Ci., maius i. sibi quaerere Cu., imperium Oceano terminare V., immensum imperii corpus T., adiectis Britannis imperio H., ruentes imperi (= imperii) res H.; od tod imperium tudi = državljani, podložniki: Plin., Plin. iun.
c) uradno leto, uradna doba, uradno poslovanje, uradovanje: tam diu in imperio suo classem praetor vidit Ci., carcer ille in istius imperio domicilium civium fuit Ci.

impēro

A) m

1. cesarstvo; imperij:
impero austro-ungarico avstroogrsko cesarstvo

2. vlada, vladavina

3. moč; (absolutna) oblast (tudi pren.):
l'impero della ragione moč razuma

4. prevlada:
l'impero delle multinazionali prevlada multinacionalnih družb

B) agg. invar. umet. empirski:
stile impero empirski slog, empir

orbis -is, abl. orbe (loc. orbī Ci. (Arat.), Varr., Lucr., orbi terrae Ci., orbi terrarum Ci., Lucr., tudi: toto in orbi terrarum), m

1. krog, kolobar, okroglina, oblina: equitare in orbem O., quinque orbīs explent cursu V., in orbem torquere Ci., orbem ducere Sen. ph. ali efficere O. narediti (narisati, začrtati) krog, digitum iusto orbe terit anulus O. prstan ravno prav ustreza prstu, orbis rotae O., Plin. idr. kolesno platišče, brevior munitionis orbis L. ožji obzidni krog, ožje obzidje; occ.: o. lacteus (= gr. γαλαξίας κύκλος) Ci. Rimska cesta, signifer Ci. živalski krog („zverokrog“), zodiak, orbes finientes Ci. obzorje, horizont, o. laneus Pr. volnen povoj; poseb. kot voj. t.t. krog, karé, četverokotnik: orbem facere C., S. ali in orbem consistere C. ali in orbem coire, orbem colligere, volvere L. narediti kolobar, oblikovati krog (kare, četverokotnik), in orbem se tutari L.

2. metaf. krog, kroženje, krožitev, krožni tek, krogotèk (krogoték), krogotòk (krogotók): stellae orbes suos conficiunt Ci., triginta volvendis mensibus orbes explebit V. 30 letnih krožnih tekov, o. annuus V., idem orbis in singulos annos volvitur L. isti krožni tek (pojavov) se redno ponovi vsako leto, imperium per omnes in orbem ibat L. je prehajalo krožno na slehernega, zapovrstjo, anguis rapit orbīs per humum V. se vije po tleh, columbarum crebris pedum orbibus adulatio Plin. s pogostim krožnim gibanjem nog = s pogostim obhajanjem (v krogu); poseb. pogosto orbis terrarum zemljekróg, zemlja, (vesoljni) svet: L., N., Iust., Lucr. idr., impleverunt orbem terrarum nominis sui gloriā Ci., Ceres omnem orbem terrarum peragravit Ci.; tudi samo orbis: alter orbis Vell., Fl. drug zemljekrog, nov svet; poseb. o rim. cesarstvu: o. noster Vell., o. Romanus Aur.; o. orationis ali verborum Ci. veliki stavek, perioda; orbis doctrinae (= gr. ἐγκύκλιος παιδεία) Q. enciklopedija znanosti = delo, ki obsega jedro vseh vej znanosti.

3. meton. okrogla plošča, kolut, kolo: o. mensae O. mizna plošča, genuum O. pogačica, jabolko na kolenih, clipei V. okrogel ščit ali posamezna plošča na ščitu, clipei septemplicis extremi orbes V.; v enakih pomenih tudi samo orbis: Sil., Stat., Petr., Val. Fl., illa (sc. hasta) per orbem aere cavum triplici … transiit V., decimo orbe (sc. telum) moratum O., rota orbis (apoz.) V. vrteče se kolo, dubio Fortuna stans in orbe O. na dvomljivem (varljivem) kolesu sreče; pren.: festive … orbis in hac re publicā est conversus Ci. ep. se je obrnilo kolo politike; preg.: circumagetur orbis L. kolo sreče se bo obrnilo (se obrne).
a) occ. vse, kar je kolutasto, okroglo, npr. α) očesna jamica, tudi oči same, oko samo: inanis luminis orbis O., laevus luminis orbis Val. Fl., ardentīs luminis orbīs ad moenia torsit V., gemino ab orbe (= oculo) O., sanguineas rotare orbes Val. Fl., vacui orbes Stat. (v oslepljenih Ojdipovih očeh). β) sončni ali mesečev krog: solis orbis L., Vell., lunae orbis fulgens Lact., luna implet orbem O.; tudi samo orbis: referet diem et lucidus orbis (sonce) erit V. γ) nebesni obok (svod), nebo: H., sol medium caeli conscenderat orbem V., orbem medium non subibat V., Atlas aetherios orbīs umero sustinet V.; poseb. orbis terrae (za razliko od orbis terrarum, gl. zgoraj pod 2.). δ) zemeljski krog, zemljekróg, zemlja, svet (ki po predstavah starodavnikov plava kot plošča v Okeanu): orbis terrae circuitio Vitr., veram mensuram orbis terrae colligere Vitr. natanko preračunati zemeljski obseg, ager Campanus orbis terrae pulcherrimus Ci., imperium orbis terrae Ci., summum consilium orbis terrae Ci. ε) meton. človeški rod, svet: orbis terrae memoria sempiterna Ci., toti salutifer orbi cresce puer O.; od tod ζ) pesn. = dežela, (po)krajina, ozemlje, vladavina, kraljevstvo idr.: Scythicus O., Eous O. jutrova dežela, Jutrovo, vzhod, Creta, qui meus est orbis O., dii te summoveant orbe suo O.
b) razne druge okrogle stvari, npr. α) okrogla, zlasti marmornata miza: Iuv., Mart. β) z okroglimi koščki pisanega marmorja obložen tlak: Iuv. γ) okrogel diskov kolut, disk: discus, quo ictus ab orbe cadas O. δ) tehtnična skledica, tehtnično torilce: instabilis natat (sc. libra) alterno depressior orbe Tib. ε) zrcalo: addidit et nitidum sacratis crinibus orbem, quo felix facies iudice tuta fuit Mart. ζ) neke vrste pávka, bóbnica (bobníca), tamburín (tympanum): Auct. ap. Suet. η) „kolut“, „krožec“, neka nam neznana okrogla riba: Plin.

prīncipium -iī, n (prīnceps)

I.

1. začetek, izvir, izvor, počelo: Ter., V., Cu. idr., ex principiis oriuntur omnia Ci., nec principium nec finem habere Ci., hinc omne principium, huc refer exitum H., in principio dicendi (govora) Ci., stetit apud principium (pri začelju) pontis T., principium capessere T. zače(nja)ti, principium ducere a re Ci. začetek izvajati (izpeljevati) od česa, zače(nja)ti kaj, principium ducere ab aliquo O. rod šteti od koga, izvirati od koga, biti rodu koga; pogosto abl. prīncipiō v začetku: principio semper vigilavi Ci., veris S. fr., L., anni, belli, orationis L.; toda: Cato scripsit in principio originum suarum Ci. ali in principio totius summae L. v uvodu celotnega očrta (= svojih Izvorov (Origines)), principio atque Pl. brž ko, a principiis Ci. od začetka, spočetka, sprva; occ. začenjajoči = začetnik (začetnica): Faucia curia fuit principium L. je začela (glasovanje), je prva glasovala, Graecia principium moris fuit O. Grki so začetniki (so začeli), mihi Belus avorum principium Sil. Bel(us) je začetnik mojega rodu (je moj prednik).

2. meton.
a) podstava, osnova, podlaga, temelj, tudi prvina, element: id est principium urbis Ci., quattuor genera principiorum Ci., omnium rerum principium aqua Vitr., principia rerum, iuris Ci., principia naturae ali naturalia Ci. izvirni nagoni.
b) prvo mesto, prvenstvo: principium columenque omnium rerum pretii margaritae tenent Plin. prvo in najvišjo ceno; occ. (= gr. ἀρχή) vladavina, vladarstvo, oblast: Tert. —

II. (kot voj. t.t.) principia

1. prve vrste, prvi redovi, vojaki sprednje (sprednjega dela) vojske, čelo vojske: aciem transversis principiis in planum ducit S., equites post principia collocat L., primani stratis unaetvicensimanorum principiis aquilam abstulere T.; šalj.: hic ero post principia, inde omnibus signum dabo Ter.

2. glavni (osrednji) prostor, glavni stan v ostrogu okrog poveljnikovega šotora, kjer so imeli govore in vojna posvetovanja: principia castrorum Iust., iura reddere in principiis L., centuriones in principia vocat T.; o grškem taboru (ostrogu): statuit tabernaculum in principiis N.

raj [ra:dž] samostalnik
indijsko vladavina, gospostvo

Regierung, die, (-, -en) vlada; (das Regieren) vladanje, vladavina