trdil|en1 (-na, -no) härtend
trdil|en2 (-na, -no) (pritrdilen) bejahend; (asertoričen) assertorisch
trdílen affirmative
trdílno prislov affirmatively
trdílen affirmatif
trdilni stavek proposition affirmative
trdílen1 (-lna -o) adj. affermativo, asseverativo:
lingv. trdilni stavek proposizione affermativa
trdílen2 (-lna -o) adj. indurente
trdílen -lna -o
1. afirmativan, potvrdan: -i stavki
2. kojim se učvršćuje: -a kopel v fotografiranju
trdílen -lna -o prid. lingv. afirmativ
affermativo agg. trdilen, pritrdilen:
risposta affermativa pritrdilni odgovor
affirmatif, ive [afirmatif, iv] adjectif trdilen, pritrdilen, pozitiven; odločen (oseba, ton); masculin pritrdilen izraz; féminin pritrditev
proposition féminin affirmative trdilni stavek
dans l'affirmative če se to zgodi, če bo to sprejeto, v pozitivnem primeru
répondre par l'affirmative odgovoriti pritrdilno (pozitivno)
il a été très affirmatif, elle ne viendra pas odločno je (po)trdil, (da) ona ne bo prišla
affirmative1 [əfé:mətiv] pridevnik (affirmatively prislov)
trdilen, afirmativen
affīrmātīvus 3, adv. -ē (affīrmāre) zagotavljajoč, pritrjevalen, trdilen: pozni slovničarji.
afirmatív -ă (-i, -e) adj.
1. afirmativen, pritrdilen
2. lingv. trdilen
ȁfirmatīvan -vna -o afirmativen, trdilen, pritrdilen: afirmativan sud, odgovor
āiō, st.lat. aiiō (iz *agio)
1. „da“ reči (govoriti), meniti, da, potrditi, pritrditi (pritrjevati) (naspr. negāre): Diogenes ait, Antipater negat Ci., nunc aiunt, quod tum negabant Ci., non curo, quid aiat ille aut neget Ci.
2. reči, praviti, veleti, trditi, zatrditi (zatrjevati): modo ait hoc, modo illud Ci., haec Carneades aiebat Ci.; kot reklo pogovornega jezika quid ais? kaj praviš? kaj praviš! kaj meniš? ali je mogoče? tako? čuj!: Kom., quid ais, Eruci? Ci. Večinoma z odvisnim govorom (ACI): aio te, Aeacida, Romanos vincere posse Enn. ap. Ci., fundum ex iure Quiritium meum esse aio Ci., crimen ais te metuisse Ci., quod multi per ambitionem fieri aiebant S.; pri neodvisnem govoru, posebno kot vrinek: non sum moechus, ais H., Ennio delector, ait quispiam, quod non discedit a communi more verborum Ci., inter haec senex: Huncine, aiebat,... videre potestis? L., tum, ait, lacrimare debueras Cu., ut ait Statius noster in Synephebis Ci. (tudi brez subj.: ut ait in Synephebis Ci. kakor se pravi), vicarius est, qui servo paret, ut mos vester ait H. kakor vi radi pravite; zlasti pri pregovorih: id quod aiunt, auribus teneo lupum Ter., o praeclarum custodem ovium, ut aiunt, lupum! Ci., agamus pingui, ut aiunt, Minervā Ci. Redko z dat.: hic erit locus, fratri ait, quem teneas L., filius huic Veneris „figat te meus arcus“ ait O.
Opomba: Āiō je v. def.; klas. so le oblike: āiō, ais, ait, āiunt, cj. pr.: āias, āiat, āiant, popolni ind. impf. act. āiēbam, āiēbas itd. (skrč. aības, aībat Acc. fr., Pl., Ter.); adj. pt. pr. āiēns -entis trdeč, trdilen (naspr. negans): Ap., M., credere negantibus et aientibus Ci., negantia contraria aientibus Ci. Drugih oblik, kakor inf. pr. aiere Aug., ind. pf. aistī Aug., aiērunt Tert., imp. ai Naev. fr., se je izogibati. Vprašalna oblika *aisne? praviš? meniš (misliš)? ali res? je mogoče? se krči v ain? sprva pred samoglasniki: ain heri nos advenisse? aio Pl., ain? audivisti? Pl., potem tudi pred soglasniki: ain tu? poterisne dicere? Ci.; okrepljeno ain vero? Ter., ain tandem? Ci.
asertivo trdilen, zatrjujoč
assertive [əsə́:tiv] pridevnik (assertively prislov)
trdilen, izrečen, jasen; oblasten, samozavesten, nepopustljiv, dogmatičen
assertivo agg. trdilen, zatrjevalen
asseverativo agg. knjižno trdilen, zatrjevalen:
tono asseverativo zatrjevalen ton