Franja

prekletnik [é] moški spol (-a …) der Verfluchte (ein -r)

preklétnik (-a) | -ica (-e) m, f

1. uomo maledetto, donna maledetta

2. pren. (ničvrednež, ničvrednica) manigoldo (-a), infame

3. star. nemico (-a)

preklétnik m prokletnik

ànatemnīk m, ànatemnjāk m
1. prekletnik, izobčenec
2. hudobnež
3. zli duh, hudi duh

anathĕma² -atis, n (gr. ἀνάϑεμα)

1. prekletstvo in met. prekletnik: Eccl.

2. cerkveno prekletstvo (izobčenje) in met. prekletnik, izobčenec: Eccl. — Soobl. anathĕma -ae, f: Eccl.

klêtnīk m ekspr. prekletnik

mèlūn -úna m (t. melûn, ar.) prekletnik

proklétac -éca m prekletnik: svana svetac, a iznutra prokletac

pròkletnīk m prekletnik

pùsnīk -íka m
1. prekletnik, vražji človek: u ranu zoru pusnici (Nijemci) opkoliše selo i počeše da hvataju ljude
2. prekletnik (konj): dovede mu bez biljege vranca i na vrancu Latinku djevojku, no se pusnik k zemlji uvijaše od čistoga i srebra i zlata
3. zapuščen človek

reprobate [réprəbeit]

1. pridevnik
cerkev zavržen od boga, brezbožen; izprijen, pokvarjen, zakrknjen v grehu; nemoralen, moralno propadel
arhaično ne(po)raben

2. samostalnik
prekletnik, izgubljenec, brezbožnež; pokvarjenec, izprijenec, ničvrednež, nemoralen človek

the reprobate of the family figurativno črna ovca v družini

3. prehodni glagol
ne odobravati, ne prizna(va)ti, (ostro) obsoditi; zavrniti, odbiti, odkloniti
cerkev prekleti, obsoditi na večno pogubljenje

ἀνάθεμα, ατος, τό (ἀνα-τίθημι) prekletstvo, izobčenje; prekletnik, ἀνάθεμα ἔστω bodi preklet NT.