Franja

oporeka|ti [é] (-m) čemu: (etwas) bestreiten; pisno: Einspruch einlegen (gegen); komu: (jemandem) widersprechen
oporekati sam sebi sich selbst widersprechen, in Widersprüche geraten

oporékati to abnegate; to contradict; to oppose (čemu something, predlogu a motion); to be opposed to; to express (ali voice) opposition to; to object (to), to repudiate, to dispute (čemu something)

glasno oporékati (ugovarjati) to raise an outcry (ali to clamour) against
temu ni kaj oporékati there is no objection to it

oporékati contester quelque chose, objecter, contredire quelqu'un; se dédire, discuter; réfuter, désavouer, nier

sami sebe oporekate vous vous contredisez
nič ne oporekate? vous n'avez rien contre?, (uradno) vous n'avez rien à objecter?
temu ni oporekati il n'y a pas d'objection à cela
oporekati pristojnost koga contester la compétence de quelqu'un
oporekati veljavnost listine réfuter la validité d'un document
nihče ne bo temu oporekal personne ne le contestera, personne ne dira le contraire

oporékati (-am) imperf. glej oporeči | oporekati

oporékati -am poricati, osporavati

oporékati contestar; discutir, disputar, contradecir

oporekati si contradecirse

oporékati -am nedov., запере́чувати -чую недок.

oporékati -am nedov. a contesta, a obiecta, a contrazice

abnegate [ǽbnigeit] prehodni glagol
odreči, odpovedati se, opustiti, zatajiti; oporekati, izpodbijati

ambigō -ere (-) (-) (ambi in agere = z dveh strani ali na dve strani gnati; le pren.)

I. intr.

1. dvomiti, ne prav vedeti, pomišljati si, omahovati: z ACI ali inf.: (Alexandrum) regnum Asiae occupaturum haud ambigere Cu., ne quis ambigat cuncta regno viliora habere T.; z odvisnim vprašanjem: ambigens Nero, quonam modo ingenia notescerent T., quaenam post Augustum militiae condicio, ambigentes T. v mučni negotovosti; z de: Plin., Q., in hac causa, de qua tu ambigis Gell., ambigebant de illis (o tem), quidnam fieret Vulg.

2. pregovarjati se (posebno pred sodiščem), prepirati se, pravdo imeti: vicini nostri hic ambigunt de finibus Ter., cum de vero ambigetur, quod quaeri coniecturā solet Ci., id, de quo verbis ambigebatur L., speculatori de parte finium cum vicino ambigenti T., ambigant agnati cum eo, qui heres est Ci., ut inter eos, qui ambigunt, conveniat Ci. prepirajoče se stranke, si de hereditate nihil ambigitur Ci., ambigendi causa Ci. sporna točka; pren.: ambigere de regno L., regni certamine ambigebant fratres L. —

II. trans. (po)dvomiti o čem, oporekati čemu, ugovarjati čemu, pregovarjati se, prepirati se, klas. le v pass., pogosto = dvomljiv biti, sporen biti; act.: z odvisnim vprašanjem: haud ambigam,... hicine fuerit Ascanius an maior quam hic L. nočem se prepirati, nočem razsojati; v pass.: ambigitur quid enim? H. o čem pa je prepir? ex contrariis scriptis si quid ambigitur Ci., in iure, quod ambigitur inter peritissimos Ci., temporis aeterni, non unius horae ambigitur status Lucr. gre za večni čas, ne za..., omnis res eandem habet naturam ambigendi Ci. pri spornem razgovoru je treba o vsaki stvari vselej razpravljati na isti način; z ACI: aspici aliquando in Aegypto eam volucrem non ambigitur T.; z odvisnim vprašanjem: id cum inter omnes constet, eo magis miror ambigi, quanam Hannibal Alpes transierit L., ambigitur quoties, uter utro sit prior H., in quo (genere) quale sit quid ambigitur Ci.; redko s quin: neque ambigitur, quin Brutus... id facturus fuerit L. — Od tod adv. pt. pr. ambigenter neodločno, omahujoč, brez trdnega sklepa: Hier.

apporre^* v. tr. (pres. appongo)

1. pristaviti, dodati:
apporre una nota dodati opombo
apporre la firma podpisati

2. pripisati, šteti:
apporre qcs. a lode šteti v čast
apporre una colpa obdolžiti

3. redko ugovarjati, oporekati

bestreiten^*

1. (leugnen) zanikati, tajiti, (in Zweifel ziehen) oporekati (čemu); Recht izpodbijati (kaj)

2. Kosten: plačati, plačevati, poravnati, poravnavati, für etwas: financirati (kaj); den Unterhalt von jemandem preživljati (koga)

3. ein Qualifikationsspiel: Sport igrati

challenge¹ [čǽlindž] prehodni glagol
pozivati, izzivati, kljubovati, oporekati, izpodbijati; (po)dvomiti; kritizirati
pravno odkloniti (porotnika); zahtevati geslo (straža); zalajati (lovski pes, ko izvoha plen)

cōnfūtō¹ -āre -āvī -ātum (cum in *fūtāre iz indoev. kor. (po preglasu) bhā; prim. refūtāre, futuere, fatuus, battuō, fūstis, fūtilis)

I. kipenje kake tekočine z mešanjem (po)dušiti, umiriti (umirjati), pomanjš(ev)ati: cocus magnum ahenum, quando fervit, paulā confutat truā Tit. ap. Non. —

II. pren.

1. pobi(ja)ti = ne pustiti čemu priti na dan, zavreti (zavirati) kaj, (u)tešiti: ne quid in consulendo adversi adveniat, quod nostras secundas res confutet Ca. ap. Gell., maximis doloribus affectus eos ipsos inventorum suorum memoriā … confutat Ci.

2. occ.
a) z besedo pobi(ja)ti, izpodbi(ja)ti, ovreči, oporekati, zavrniti (zavračati), komu usta zapreti (zamašiti), jezik zavezati, sapo zapreti (vzeti): Lucr., aliquem Pl., T., Vulg., iratum senem verbis Ter., vituperatores, opinionis levitatem, audaciam alicuius, argumenta Stoicorum Ci., verba magnifica eius rebus (z dejanji) L., aliquem suo sibi argumento Gell.
b) komu krivdo dokazati, obsoditi koga: si quis exactorum superexactionis crimen (ali crimine) confutatus fuerit Cod. Th.; pogosto pt. pf. cōnfūtātus 3 obsojen: nec confessus nec confutatus Amm.; z ACI: Amm.

3. zmesti, (z)motiti, obnoreti: Tiro ap. Gell., harum aedium symmetria confutabat architectones Varr., meum confutabat obtutum palla nigerrima Ap. je slepila, mamila.

contestá contést vt.

1. ugovarjati, oporekati, zavračati

2. izpodbijati

contestar odgovoriti; potrditi; oporekati, izpodbijati; soglašati (con z)

contestar a la pregunta odgovoriti na vprašanje
contestar al saludo odzdraviti

contestare

A) v. tr. (pres. contēsto)

1. pravo izpodbijati (tudi pren.)

2. oporekati, ugovarjati; zavreči, zavračati:
contestare la politica del governo zavračati vladno politiko

B) v. intr. oporekati; protestirati

contraddire^*

A) v. tr., v. intr. (pres. contraddico)

1. ugovarjati, oporekati

2. nasprotovati

B) ➞ contraddirsi v. rifl. (pres. mi contraddico) biti si v protislovju

contradecir* (glej decir) ugovarjati, oporekati, nasprotovati

contradecirse nasprotovati si

contrādīcō -ere -dīxī (—) (iuxtapositio; pogosto se piše narazen) oporekati, prirekati, ugovarjati, prigovarjati: contradicentibus inimicis C., adversarii non audebunt contra dicere Ci.; z dat. personae ali rei (kakor v sl.): pater ei contradicit Q., c. legibus Q., iuveni Suet., solitum se etiam Thraseae contradicere T., cum … plures tantum sententiis aliorum contradicerent T.; v pass.: preces erant, sed quibus contradici non posset T., contradicitur alicui rei Dig.; s finalnim stavkom: ne Fabius solus ad bellum mitteretur, contradixit Aur.; za nikalnico s quin: nec contradici, quin … amicitia de integro reconcilietur L. niti (da) ni ugovarjanje tako, da bi vendar ne …