Franja

natur|a ženski spol (-e …)

1. (čud) die Gemütsart, Wesensart, die Natur, das Gemüt, Gemütsanlagen množina, das Naturell; die -natur (dvojna Doppelnatur, konjska Pferdenatur, [Roßnatur] Rossnatur, umetniška Künstlernatur, vedra Frohnatur)
plahe nature ein ängstliches Gemüt
čustvena natura der Gefühlsmensch
družabna natura ein geselliges Wesen
po naturi wesensmäßig, gemütsmäßig

2.
pravo v naturi plačati, vrniti: in natura
| ➞ → narava

natura f

1. narava:
i fenomeni della natura naravni pojavi
in natura v naravi, po naravnem redu
natura naturante, naturata filoz. narava stvarnica, ustvarjena narava
i tre regni della natura živalstvo, rastlinstvo, rudninstvo

2. narava, bistvo; nrav; lastnost, značilnost:
la natura dei metalli lastnost kovin
la natura dell'uomo človeška narava
una natura collerica, malinconica vzkipljiva, melanholična nrav
è nella natura delle cose to je v naravi stvari
mutare natura spremeniti se
pagare il tributo alla natura evfemistično umreti

3. človek:
la natura umana človeštvo, človeški rod

4. pog. (zunanje, zlasti žensko) spolovilo

5. trgov. natura, blago:
pagare in natura plačati v naturi, z blagom

6. umet.
natura morta tihožitje

natúra ž (lat. natura) natura, narava: platiti, dati, dobiti u -i; pjesnička natura

natura ženski spol narava

natúra nature

v natúri (naturalijah) in kind
po natúri by nature, naturally
proti natúri against nature, contrary to nature, unnaturally

natúra nature ženski spol ; (značaj, temperament) caractère moški spol , tempérament moški spol , naturel moški spol ; constitution ženski spol

to mu je v naturi c'est dans sa nature
on je močne nature il est de constitution robuste
plačati v naturi payer en nature

natúra (-e) f

1. knjiž. natura, carattere, indole

2. star. ekst. natura

3. trg.
plačati v naturi pagare in natura

natúra ž (lat. natura)
1. natura, prlroda: natura se že prebuja
2. natura, ćud, norav: pokazal je svojo -o
3. plačati v -i
platiti u naturi

natúra naturaleza f ; (značaj, temperament) carácter m , temperamento m

to mu je v naturi es propio de su condición natural
plačati v naturi pagar en especie

natúră -i f narava
□ natură moartă tihožitje

nātūra -ae, f (nāscī)

I.

1. abstr. rojstvo: naturā tu illi pater es, consiliis ego Ter., si est tuus naturā filius Ci., naturā frater, adoptione filius L., naturā calamitosus Cu.

2. meton. konkr. rodilo (moško, žensko, živalsko): Varr., Mercurii Ci., matronae Ci., obscenius excitata Ci., obsignatam habere naturam Ci. —

II. meton.

1. natura natura = naravna (fizična) kakovost, naravna lega, ustroj, ureditev, zgradba, sestava, oblika, pojava, (naravna) zmožnost, sposobnost, svojstvo, bistvo: aëris, animi Lucr., loci, montis C., locus naturā et opere munitus C., quae (sc. urbs Syracusae) cum manu munitissima esset, tum loci naturā terrā ac mari clauderetur Ci., n. rerum et locorum Ci., n. fluminis C. smer, tok, vis et natura divina Ci. bistvo in naravna kakovost, suā naturā laudabile Ci. po svojem bistvu, tanta firmitudo et ea rerum natura C. bistvo vsega, naturae rerum H. naravne lastnosti (bistvo) stvari, naturam studio vincere C. prestopiti meje človeške narave = delati preko svojih moči, delati z nečloveškim naporom, delectus suā naturā gravis T. že sam(o) po sebi; occ. postava, podoba, oblika: tametsi bona natura est Ter., insula naturā triquetra C., n. serpentium S., arbor excussis cuneis in suam naturam revocata Val. Max. v naravno (prvotno) podobo (obliko), natura deest margaritis T. manjka naravna lepota, exiguae naturae homo Macr.

2. narava (natura) = duševna kakovost, duševnost, nrav, čud, prirojena (duševna) lastnost (zmožnost, sposobnost, svojstvo), kri = temperament, narava, nravi, značaj, mišljenje, miselnost, osebnost, individualnost, prirojen čut, naravni čut, naravno čustvo, naravna potreba, naravni nagon (nagib): praeter naturam Ter. proti svoji naravi, loqui, ut natura fert Ter. naravno, odkritosrčno, homo difficilimā naturā N., tristi et reconditā naturā Ci. krutost njegovega značaja = prirojena krutost, versare suam naturam Ci. naravo, značaj, čud, homines naturā (značaj), consuetudine (občevanje), disciplinā (omika) lenissimi Ci., naturā victus Ci. po naravnem čutu, tam naturae aptum Ci. (prim.: quae naturae sentit apta Val. Max.), natura moresque C., nonnullos rebus Gallicis favere natura cogebat C. prirojena ljubezen do domovine, omnes homines naturā libertati student C. po naravnem nagonu, naturā optimus Sen. ph. prav (zelo, nadvse) dobrosrčen, solā mentis naturā ducti Q. le po naravnem razumu, nec tuae naturae est Plin. iun. in nasprotuje tvojemu značaju, in ni v skladu s tvojim značajem; preg.: bene facere iam ex consuetudine in naturam vortit S. je prešlo v naravo, naturam expellas furcā, tamen usque recurret H. četudi naravo izženeš z vilami = četudi skušaš svoj značaj siloma spremeniti, (= sl. „zastonj pasjo taco vlečeš na mizo“), facere sibi naturam rei Q. spremeniti si kaj v drugo naravo = narediti si za del značaja.

3. naravni red (pogosto v zvezi z rerum stvari sveta)
a) naravna ureditev (naravni ustroj) sveta, naravni razvoj (stvari), tek (po)zemeljskih stvari, svetovni red, svetovna ureditev, naravni zakon (zakon narave): natura rerum non patitur Ci., cotidie delabi ad naturam rerum Ci. v naravni tek stvari, secundum naturam vivere Ci. v skladu z naravo (naravnim zakonom), naturā est insitum, ut quem timueris, semper oderis Ci., hoc exigit ipsa naturae ratio, quae est lex divina et humana Ci., naturam ipsam explere satietate vivendi Ci. z dovolj dolgim življenjem zadostiti naravnemu zakonu, naturae satisfecit Ci. ali pater naturae concessit S. (oboje evfem. =) je umrl, natura rerum publicarum Ci. ali n. civitatum N. naravni razvoj; naturae est z inf. = naravi je lastno (svojsko), lastnost narave je: naturae est potioribus deteriora submittere Sen. ph.
b) umna ureditev sveta, preudarno uravnavanje, umnost, pravilnost, red, urejenost: mundus naturā administratur Ci.
c) narava, naravnost, možnost: in rerum naturā est Ci. ali in rerum naturam cadit Q. možno je, (mogoče) je, utegne biti.
d) prirojena sila, moč, tvornost, dejavnost, ustvarjalnost: n. rei, deorum Ci.

4. narava
a) = vsemir(je), vesolje, vesoljstvo, vesoljni svet, stvarstvo (večinoma v zvezi z rerum, ki se ne sloveni posebej): Cleanthes autem … tum ipsum mundum deum dicit esse, tum totius naturae menti atque animo tribuit hoc nomen Ci., de natura rerum disputant C. o bistvu stvarstva, quae (sc. Venus) quoniam rerum naturam sola gubernas Lucr., rerum naturam peragrare Sen. ph. izsledujoč preiti.
b) naravna sila (kot pooseb. bitje, kot ustvarjajoče božanstvo): naturam fautricem habere N., maleficam naturam nactus N. (gl. nancīscor), quid enim aliud est natura, quam deus et divina ratio mundo inserta Sen. ph.
c) = (kakor gr. φύσις) vrsta, pleme, rod: n. animantum Lucr.

5. bitje, stvar, prvina, prasnov, pratvar, element, podstat: haec terrena mortalisque natura Ci., de naturis hic sentiebat Ci. o (štirih) prvinah (prasnoveh), quintam quandam (sc. poleg štirih) naturam esse censet Aristoteles Ci., ex duabus naturis conflata Ci., prim.: naturas rerum (prave stvari) esse, non figuras Ci.

6. zgradba, sestava, ustroj, organ: natura subiecta stomacho Ci., his naturis amplificatur sonitus Ci.

натура f (zast.) narava, priroda; bistvo;
быть на -ре požirati, biti za model

нату́ра -и ж., naráva -e ž.

bít (-i) f knjiž.

1. essenza, sostanza, natura

2. esistenza

3. filoz. l'essere

bítnost (-i) f

1. essenza, natura

2. esistenza

božánskost (-i) f divinità; natura, essenza divina

božánstvenost (-i) f

1. natura, essenza divina; divinità

2. pren. straordinaria bellezza, sublimità

čúd (-i) f knjiž. (narava) natura, carattere, indole

karákter (-ja) m

1. carattere; indole:
omahljiv, trden karakter carattere instabile, volubile; carattere forte, energico

2. carattere, personalità forte:
drži besedo, je karakter è uomo di carattere, mantiene la parola
človek brez karakterja persona priva di carattere

3. publ. caratteristica, natura, tipo:
opisati karakter dela v posameznih poklicih descrivere il tipo di lavoro delle singole professioni
ukrepi s prisilnim karakterjem provvedimenti con carattere coercitivo

lastnóst (-i) f qualità; proprietà; tratto, caratteristica; virtù; natura; requisito:
imeti dobre, slabe lastnosti avere buone, cattive qualità
njegova glavna lastnost je delavnost la sua qualità principale è la diligenza
fizikalne in kemične lastnosti snovi proprietà fisiche e chimiche della materia
dedne lastnosti caratteristiche ereditarie
biol. pridobljene lastnosti proprietà acquisite
dobre, slabe lastnosti buone qualità, qualità negative