-
mel [é] ženski spol (-i …) der Schutt
-
mȅl m, mèla ž bot. navadno ohmelje, Loranthus europaeus
-
mel, mellis, n (prim. gr. μέλι, gen. μέλιτος med, μέλισσα, at. μέλιττα čebela)
1. med, strd (po mnenju starodavnikov rosa na listju, kjer jo nabirajo čebele): Pl., Varr., Sen. ph., Iust., Val. Fl., Cels., flavaque de viridi stillabant ilice mella O., stilla mellis Ci., roscida mella V., aërii mellis caelestia dona V., m. silvestre Plin. divji med, mella Falerno diluta H. mešanica iz medu in vina (gr. οἰνόμελι); kot dar bogovom podzemlja: spargens umida mella soporiferumque papaver V.; med, ki so ga uporabljali za maziljenje: ibi eum amici, quo Spartam facilius perferre possent, quod mel non habebant, cera circumfuderunt N.; preg.: mihi mel videor lingere Pl. zdi se mi, da ližem sladkor = v veliko slast mi je, prav uživam, e medio flumine mella petere O. zaman iskati.
2. metaf. slast, sladkost, ljubkost, prijetnost, milina: fidis enim manare poetica mella te solum, tibi pulcher H., hoc iuvat et melli (= dulce) est H., loquenti tibi illa Homerici senis (= Nestoris) mella profluere Plin. iun.; kot ljubkovalna beseda: slast, sladkost: meum mel Pl., Sempronius, mel ac deliciae tuae Caelius in Ci. ep.
-
mél melíšče geologija waste; scree
-
mél grist, corn for grinding
-
mél (banc moški spol de) sable moški spol , éboulis moški spol
-
mél (-a) m glej melišče
-
mél (-í) f
1. detrito roccioso
2. (drobir) tritume
-
mél -i ž, dat. meli, lok. v meli
1. sitan pijesak (pes-): pobočje pokriva sipka mel
2. v. melišče: v meleh pod vrhom gore je še sneg
-
mél1 (mletje) molienda f moltura f
-
mél2 (kamenje) rocalla f
-
мел m kreda
-
breeze4 [bri:z] samostalnik
mel, premogova ali koksova žlindra, troska
-
debris [débri:, déibri:] samostalnik
razbitki, razbitine; črepinje; razvaline, ruševine; mel, naplavina
-
pollen -inis, n in pollis -inis, m ali f (prim. pulvis, polenta)
1. (zelo) fina (drobno mleta) moka, moka v prahu, palíska, starejše mel, políska, cvetna moka: favillae plena, fumi ac pollinis coquendo sit Ter., polline vel farina hordeacia consparsa turundas faciat Ca., pollinem polentae eodem addito Ca. (o ječmenu), polentam et pollinem … dant cibum Varr., infirmior est ex polline (sc. panis) Cels., farina in pollinem subacta Plin., manditur cum polline frumenti Plin.; pl.: Cael.
2. prah: piperis Col., turis Col., Plin., caro … piscium sole siccata et in pollinem usque contusa Mel., in pollinem tunditur arida (sc. inula) Plin.
-
rūdus (tudi rōdus (Fest.) in raudus (Varr., Val. Max.)) -eris, n (dvomljiva, čeprav neovržena je domneva, da beseda izhaja iz *ghreudos (indoev. kor. *ghreu- zdrobiti, zm(l)eti; prim. stvnem. grioz pesek, zdrob = nem. Grieß, stvnem. grūz (peščeno ali žitno) zrno, gruzzi = nem. Grütze kaša, zdrob, sl. gruda, lit. grúdas zrno, grúdžiu, grusti teptati, phati; prim. tudi lit. rausiù kopati) zdrobljeno kamenje, grúšč(evje), grúšec, pród(je), prodóvje, drobír, dróbje, mel, kos (košček) apna, zemlje, kamna, rude idr.: aeris acervi inventi, cum milites rudera iacerent L., olim aera raudera dicebantur Val. Max., rudere pingui saturare terram Col. poet., in aestimatione censoria aes infectum rudus appellatum Varr.; kolekt.
1. rudus vetus in samo rudus grušč, grušec, sipina, ruševine, odpadni material starih podrtih poslopij: ruderi accipiendo Ostienses paludes destinabant T.; pl. rudera razvaline, ruševine: ad coercendas inundationes alveum Tiberis laxavit ac repurgavit completum olim ruderibus et aedificiorum prolationibus coartatum Suet., ipse restitutionem Capitolii aggressus ruderibus purgandis manus primus admovit ac suo collo quaedam extulit Suet.
2. rudus novum in samo rudus malta, mort, estrih, snov za tlakovanje, starejše zmastina: Ca., Vitr., Plin., Alexandriae aedificia tecta sunt rudere aut pavimentis Auct. b. Alx., rudus redivivum Vitr. enkrat že uporabljen estrih. — Soobl. raudus -ī, m: P. F.
-
Schutt, der, (-/e/s, ohne Plural) gradbeni odpadni material, ruševine; Geologie grušč, drobir, mel; in Schutt und Asche legen porušiti, pogati
-
sfasciume m
1. razbitine; pren. slabš. propad
2. pren. (človeška) razvalina
3. geol. grušč, mel
-
waste1 [wéist]
1. samostalnik
razsipavanje, tratenje, trošenje, zapravljanje (denarja, časa, moči); izguba, odpad; zmanjšanje; propadanje, propast
zastarelo opustošenje, razdejanje
pravno škoda, zmanjšanje vrednosti (posesti, zemljišča) zaradi nemarnosti; odpadki (volne, svile ipd.); makulatura; odplake, pomije; pustinja, neobdelan svet, zapuščeno polje
geologija mel, melišče; velika površina (of waters vodá)
a waste of snow snežna pustinja
it's a sheer waste of time to je čista izguba časa
to go (ali to run) to waste tratiti se, razsipavati se; v prelogu ležati; podivjati; odtekati
wilful waste makes woeful want kdor lahkomiselno denar zapravlja, se od premoženja že poslavlja
2. pridevnik
pust, neobdelan, neploden; nenaseljen, opustošen; odvečen, brezkoristen, neuporaben, izgubljen, odtočen
waste drain odtočni kanal
waste energy neizrabljena energija
waste land pustina, pustota, neobdelana zemlja
waste materials odpadni material, odpad(ki)
waste paper makulaturni papir, odpadki papirja
to lay waste opustošiti
to lie waste biti (ležati) neobdelan, neizkoriščen
to run waste prazen teči (stroj)
-
āërius (āëreus) 3 (gr. ἀέριος)
1. zračen: Iris V., aurae H. ali venti Cat. nebesni vetriči, nubes ali sedes V. nebesni oblaki, aëriae domus H. nebesni prostori, zračno domovje, vzdušje, aërius cursus O. po zraku, aërias vias carpere O. po zraku leteti, aëria avis O. ali aëriae grues V. ali volucres Lucr. visokoleteči, tako tudi: quorum (generum animantium)... alterum pennigerum et aërium Ci.; aër. mel V. nebesni (po mnenju starodavnikov, da pada med z neba kot rosa, ki jo čebele le nabirajo).
2. zračen = v zrak moleč, nebotičen, visok: Alpes V., O., mons, rupes, arces Phaeacum, quercus, ulmus V., cornua (caprae) O., cacumen, cupressus Cat., vertex montis Tib., clamor Stat. do neba udarjajoče.
3. pren.
a) barve zraka, sinji: color Tert., vestes Vulg.
b) zračen = prazen: spes Arn.