-
lirik moški spol (-a …) der Lyriker
-
lírik lyrist; lyric poet
-
lírik (poéte moški spol ) lyrique moški spol
-
lírik (-a) m poeta lirico
-
lírik m liričar, lirik
-
lírik (poeta m) lírico m
-
lírik -a m., лі́рик -а ч.
-
lírik -a m liric
-
лі́рик -а ч., lírik -a m.
-
fidi-cen -cinis, m (fidēs1 in canere)
1. citrar, brenkač na plunko: Val. Max., M., Socratem fidibus docuit nobilis fidicen Ci. ep.
2. metaf. = lirik: Romanae fid. lyrae H. hunc ego … Latinus volgavi fidicen H., Pindaricae fidicen … lyrae O.
-
líric
I. -ă (-i, -e) adj. lirski, liričen
II. -ci m lirik
-
lirico
A) agg. (m pl. -ci)
1. lit. liričen, lirski:
genere lirico lirska zvrst, lirika
2. glasba operen:
opera lirica opera
teatro lirico opera, operno gledališče
B) m lit. lirik, lirski pesnik
-
lìričār m, lìrik m lirik, lirski pesnik
-
lyricus 3 (gr. λυρικός : λύρα) lirski: vates H. lirski pesnik, pesnik ód, soni O., senex (= Anacreon) O., regnator lyricae cohortis (= Pindarus) Stat., composuit et carmen lyricum, cuius est titulus „conquestio de morte L. Caesaris“ Suet. Subst.
1. lyricus -ī, m lirski pesnik, lirik, pesnik ód: Sen. ph., O., Petr., Q., Plin. iun., Amm., Sid.
2. lyrica -ōrum, n (sc. carmina) lirske pesmi, ode: T., Plin. iun., Lact.
-
Lyriker, der, (-s, -) lirik, lirski pesnik
-
lyrique [lirik] adjectif lirski, liričen; preveč navdušen; sanjarski; masculin lirik; navdušenje, zanos
poète masculin lyrique liričen pesnik
-
lyrist1 [lírist] samostalnik
lirik, lirski pesnik
-
melicus1 3 (gr. μελικός) godben, glasben: sonores Lucr., melici lyricique modi Aus.; poseb. lirski, liričen: poëma Ci. — Subst. melicus -ī, m (sc. poëta) lirski pesnik, lirik, pesnik ód: Simonides melicus Plin.; melica -ōrum, n lirske pesnitve, pesmi ali (po novejših izdajah) melica -ae, f lirska pesnitev, pesem: Petr.
-
Alcaeus -ī, m (Ἀλκαῖος) Alkaj, gr. lirik iz Mitilene na Lesbosu okrog l. 610, vzor Horaciju: Ci., H., O. idr. Od tod adj. Alcaïcus 3 (Ἀλκαϊκός) Alkajev, alkajski: metrum Serv. metrum, ki ga je izumil Alkaj; subst.: Alcaico (sc. metro) personare Isid.
-
Anacreōn -ontis, acc. -onta, m (Ἀνακρέων) Anakreont, gr. lirik iz jonskega mesta Teosa (Teos), roj. l. 559, živel v Abderi (kjer je bil vzgojen) in na Samosu, umrl l. 478: Ci., H. idr. Od tod adj. Anacreontīus 3 (Ἀνακρεόντειος) Anakreontov, anakreontski: Q., Serv. Anacreonticus 3 = Anacreontīus: Fulg.