Franja

jezikoslov|ec [ô] moški spol (-ca …) der Sprachwissenschaftler, der Sprachforscher

jezikoslovec samostalnik
(strokovnjak) ▸ nyelvész, nyelvtudós

jezikoslóvec linguist; philologist; arhaično philologer

jezikoslóvec philologue moški spol , linguiste moški spol

jezikoslóvec (-vca) m linguista, filologo

jezikoslóvec -vca m jezikoslovac, jezičar, lingvist(a)

jezikoslóvec lingüista m ; filólogo m

jezikoslóvec -vca m (-vka -e ž) lingvist (-ă); filolog (-ă)

jezikoslôvec -vca m., мовозна́вець -вця ч., лінгві́ст -а ч.

filólogo moški spol filolog, jezikoslovec

filólogo clásico klasični filolog
filólogo moderno moderni filolog

glottōlogo m (f -ga, m pl. -gi) jezikoslovec, lingvist

grammarian [grəmɛ́əriən] samostalnik
slovničar(ka), filolog(inja), jezikoslovec, -vka

grammaticus 3, adv. -ē (gr. γραμματικός) slovničen, jezikosloven: ars CORN., grammaticas ambire tribus H. društva slovničarjev, jezikoslovcev, possis illud grammaticum, hoc rhetoricum magis dicere Q., gramatice loqui Q. – Od tod subst.

1. grammatica -ae, f: CI., SUET. ali (v gr. obl.) grammaticē -ēs, f: Q. (γραμματική sc. τέχνη) slovnica, slovnična znanost, jezikoslovje, filologija = grammatica -ōrum, n: CI.

2. grammaticus -ī, m jezikoslovec, filolog, razlagalec in presojevalec knjižnih del, slovstveni zgodovinar, slovničar, učenjak: Q., SUET., ut si grammaticum se professus quispiam barbare loquatur CI., in grammaticis poëtarum pertractatio, historiarum cognitio, verborum interpretatio CI.

jèzičār m
1. jezikoslovec, lingvist
2. slabš. jezičnež, klepetec, klepetač
3. slabš. prepirljivec
4. slabš. opravljivec
5. nav. mn. zool. jezičkarji, Pentastomida

linguist [líŋgwist] samostalnik
lingvist, jezikoslovec, filolog; kdor govori tuje jezike

linguista m, f (m pl. -ti)

1. jezikoslovec, jezikoslovka; lingvist, lingvistka

2. pren. poliglot

lingüista moški spol jezikoslovec, lingvist

linguiste [lɛ̃gwist] masculin jezikoslovec, lingvist

lingvíst -ă (-şti, -ste) m/f jezikoslovec, lingvist

lìngvist(a) m lingvist, jezikoslovec