Franja

govornik [ó] moški spol (-a …) der Redner, -redner (volilni Wahlredner, pred nekom Vorredner, nasprotni Gegenredner, slavnostni Festredner)
seznam govornikov die Rednerliste

govòrnīk m, gòvōrnīk m govornik

govórnik speaker; rhetorician; orator; (v imenu koga, kake delegacije) spokesman, mouthpiece

bučen, volilen govórnik election speaker, ZDA stump orator
kričav govórnik ranter, spouter, tub-thumper

govórnik orateur moški spol ; porte-parole moški spol , conférencier moški spol

govornica femme ženski spol orateur

govórnik (-a) | -ica (-e) m, f

1. oratore (-trice); conferenziere (-a); knjiž. allocutore (-trice):
slavnostni govornik oratore ufficiale

2. parlatore (-trice); narratore (-trice)

govórnik m govornik, besjednik: slavnostni govornik
govornik na svečanosti

govórnik orador m

govórnik -a m., промо́вець -вця ч., ора́тор -а ч.

govórnik -a m (-ica -e ž)
1. orator, conferenţiar (-ă)
2. vorbitor (-oare)

allocutore m (f -trice) knjižno govornik, govornica

arengador moški spol (priložnosten) govornik

besédnik m
1. branilac, zastupnik: kdo bo tebi besednik v stiski
2. govornik: besednik pri pogrebu, dobri -i so redki
3. pobornik: besednik revolucije

besedoválec -lca (u̯c) m govornik, besjednik

bèsjednīk m (ijek.), bèsednīk m (ek.) govornik: poznati grčki besjednik Demosten

collātor -ōris, m (cōnferre)

1. prispevalec, prinašalec: symbolarum collatores Pl.

2. occ.
a) zavezanec k denarnim prispevkom, davčni zavezanec: Icti.
b) predavatelj, govornik: c. et disputator Aug.

concinnātor -ōris, m (concinnāre)

1. urejevalec, urednik: capitum et capillorum Col. frizer.

2. pren.
a) govornik po vseh pravilih govorniške umetnosti: Aus.
b) začetnik, iznajditelj, izumitelj: Arn., Sid., causarum Ulp. (Dig.).

concionatore m knjižno govornik; iron. govorancar

conferenziēre m (f -ra) predavatelj; govornik

dictor -ōris, m (dīcere) pripovednik, govornik: Aug.

dolgovéznež (u̯g) m govornik, pisac razvučen, opširan u govoru, u spisu