Franja

claymore [kléimɔ:] samostalnik
starinski škotski dvorezni meč

pàloš m, pâloš m, palòšina ž (madž. pallos, t. pala) dolg in širok dvorezni meč

arma f (pl. -mi)

1. orožje:
armi automatiche avtomatsko orožje
armi da fuoco strelno orožje
armi atomiche atomsko orožje
armi nucleari jedrsko orožje
armi bianche hladno orožje
porto d'armi orožni list
presentare le armi pozdraviti z orožjem
passare per le armi postreliti, ustreliti
compagno d'arma soborec, bojni tovariš
fatto d'armi oborožen boj, spopad
piazza d'armi vojaški poligon
uomo d'armi vojaški strokovnjak
andare sotto le armi iti k vojakom
chiamare sotto le armi poklicati pod orožje

2. pren. orožje:
arma a doppio taglio dvorezni meč
affilare le armi pripraviti se na boj
prendere le armi pripraviti se na vojno
deporre le armi odložiti orožje, prekiniti sovražnosti, vdati se
levarsi in armi upreti se z orožjem
essere alle prime armi biti začetnik, lotiti se novega podjetja

3. vojska:
armi mercenarie najemniška vojska

4. rod vojske:
l'arma azzurra letalstvo
l'arma di fanteria pehota
l'arma del genio inženirstvo
l'arma benemerita karabinjerji

dvòrezac -sca m dvorezec: mač dvorezac dvorezni meč

lama¹ f rezilo:
lama a doppio taglio pren. dvorezni meč
buona lama dober borilec, mečevalec

mèč (-a) m

1. spada; knjiž. brando, ferro; šalj. durlindana:
izdreti, izvleči, potegniti meč sguainare la spada
opasati si meč cingere la spada
vihteti meč brandire la spada
ročaj, ščitnik, rezilo, konica meča manico, coccia, lama, punta della spada
pren. dvorezni meč spada a doppio taglio (tudi pren.)
prekrižati meče incrociare i ferri
uničiti z ognjem in mečem mettere a ferro e fuoco

2. pren. spada:
meč pravice la spada della giustizia

3. nareč. bot. spadacciola, gladiolo (Gladiolus segetum)
FRAZEOLOŠKA/TERMINOLOŠKA RABA:
zatreti upor z ognjem in mečem soffocare la rivolta col ferro e col fuoco
pren. Damoklejev meč la spada di Damocle
požiralec mečev mangiatore di spade
PREGOVORI:
kdor meč rabi, ga meč pohabi chi di spada ferisce, di spada perisce

romphaea (rhomphaea) -ae, f (izpos. ῥομφαία) romfája (romféja), velik, dolg dvorezni meč, (meč) dvoročnik z enako dolgim lesenim držalom in rezilnim železom, sekalno in metalno orožje na pol barbarskih narodov, zlasti Tračanov; nosili so ga na desni rami: Cl., Isid., Eccl. — Od tod adj. romphaeālis -e romfájski (romféjski): incendium Prud. (ki zaradi metra piše in meri romphĕalis) plameneči meč.

Opomba: Stlat. (po ljudski etim. tvorjena) soobl. rumpia -ae, f: Enn. ap. Gell., L., Asc.