dobrotljív benevolent; kind (do to)
dobrotljív bon, charitable, généreux, bienfaisant
dobrotljív (-a -o) adj. glej dobroten
dobrotljív -a -o dobar, blag, dobrostiv: dobrotljiv človek
dobrotljív benéfico, bienhechor, caritativo, bueno
almificus 3 (almus in facere) blagodaren, dobrotljiv, zveličaven: nomen Christi Ven.
beneficent [binéfisnt] pridevnik (beneficently prislov)
dobrotljiv, radodaren; dobrodejen
beneficentissimo agg. knjižno superl. od ➞ benefico koristen; dobrotljiv
benēfico agg. (m pl. -ci)
1. dobrodejen, koristen, ugoden:
clima benefico ugodna, dobrodejna klima
2. dobrodelen, dobrotljiv:
ente benefico dobrodelna ustanova
benéfico dobrodelen, dobrotljiv
función benéfica dobrodelna predstava
beneficus (benificus) 3, adv. -ē (bene in facere) dobrodejen, dobrodelen, dobrotljiv, ugodljiv, ustrežljiv: Pl., voluntate beneficā benevolentia movetur Ci., homines benefici et benigni Ci., benefice facere Gell.; komp. beneficentior: Sen. ph.; superl. klas. beneficentissimus 3: Ci., predklas. beneficissimus 3: Ca.
benigno dober, dobre čudi, dobrotljiv, dobrohoten, blag, mil
benīgnus 3, adv. -ē, pri Tit. ap. Non. benīgniter (iz *benognos: *benus [= bonus] in genere [= gīgnere]) „dobro ustvarjen“, „dobre čudi“ (naspr. malīgnus); od tod
I. dober ali dobrotljiv po mišljenju in v vedenju proti drugim
1. dobrodušen, prijazen, vljuden, naklonjen, mil, blag, blagovoljen: homines Ci., numen, divi H., salutare benigne, benigne attenteque audire, benigne polliceri, benignissime promittere Ci., benigne appellare milites S., benigne (benignius Cu.) alloqui L., aliquem benigne invitare ali accipere L., benigne exceptus T., benigne arma capere L. radovoljno; benigne (sc. facis) v pogovoru kot vljuden izraz zahvale, bodisi da se ponujeno sprejme, bodisi odkloni = hvala! prosim lepo: modium denario; benigne Ci., tu quantumvis tolle, benigne! H.; pren. o stvareh in abstr. = prijazen, prijeten, mil: oratio Ci., vultus et sermo L., vultus benigni L., verba Pr.
2. occ. spregledljiv, rahel, milosten: interpretatio Icti. (naspr. dura = ki se strogo drži črke zakona), sententia benignior Icti.
3. pesn. dober = srečen, ugoden: dies, nox Stat., benignius interpretari ali accipere Icti., benignissime rescribere Icti.
— II. dejansko dober
1. dobrotljiv, dobrodelen, ugodljiv, ustrežljiv, darežljiv, radodaren, dobrih (odprtih) rok: liberalis benignusque Ci., qui benigniores volunt esse quam res patitur Ci., benigna mens V. ugodljivo, benigne praebere Ter., me benignius omnes salutant quam salutabant prius Pl. bolj gostobesedno, benigne commeatus in castra advehere L. obilno, benigne facere alicui Ter., Ci. idr. ali adversus aliquem Sen. ph. biti dober do koga, dobroto izkazovati komu, benignius se tractare H. bolj si goditi, bolj gosposko živeti, benignius eprome vinum H.; z dat.: benignus virgini Pl., fortuna … nunc mihi, nunc alii benigna H.; z erga ali adversus: erga te benignus fui Pl., adversus amicos benignus Sen. ph.; pesn. z gen. (po gr. vzoru): vini somnique benignus H. strežeč si z vinom in spanjem, ves vinski in dremoten; benignus v slabem pomenu radodaren = potraten, zapravljiv: neque benigno tuo dedi Stratippocli Pl., atque est benignus potius quam frugi bonae Pl.
2. pren. o stvareh in abstr. = obilno darujoč, obilen, ploden, rodoviten, bogat: ager O., terra Tib., tellus Plin., vepres, cornu (copiae), daps H., ingeni benigna vena H., praeda O., ex illo benignissimo fonte Sen. ph., Plin. iun., benigna materies L., Mel. plodna, hvaležna, benignior materia, materia benignissima Sen. ph., sermo benignus H. mnogobeseden, dolg, benignā vice H., benignissimum inventum Plin. kaj blagotvorna iznajdba.
bénin, bénigne [benɛ̃, -ninj] adjectif benigen, nedolžen, nenevaren (bolezen); vieilli dobrotljiv, dobrohoten; ugoden, mil
accident masculin bénin nesreča brez hudih posledic
remède masculin bénin milo zdravilo
tumeur féminin bénigne benigen tumor
bienfaisant, e [bjɛ̃fəzɑ̃, t] adjectif dobrodejen, dobrodelen; dobrotljiv
pluie féminin bienfaisante dobrodejen dež
caritatevole agg. usmiljen, dobrotljiv
charitable [šaritabl] adjectif usmiljen, dobrotljiv; dobrohoten; ustrežljiv
clement [klémənt] pridevnik
blag, dobrotljiv, mil
cristiano
A) agg.
1. relig. krščanski
2. pren. dober, dobrotljiv, človekoljuben
3. pog. spodoben, primeren:
parlare in modo cristiano govoriti krščansko, kot se spodobi
B) m (f -na)
1. kristjan, kristjanka
2. pog. človek:
qui non c'è un cristiano tu ni žive duše
dobròstiv -a -o dobroten, dobrotljiv; -òst ž dobrotnost, dobrotljivost