Franja

dolž|en (-na, -no)

1. spoštovanje ipd.: gebüchzend
| ➞ → dolžni

2. ➞ → dolžan

dólžen -žna -o (u̯ž)
1. dužan: dolžen mu je tisoč dinarjev, izkazovati -o spoštovanje
2. obavezan: vsi smo -i skrbeti za red

dólžen povdk., ви́нний, ви́нен |гроші| присудк. сл.

dólžen -žna -o prid.
1. dator
2. îndatorat
3. obligat

должен dolžen; obvezen;
я д. moram

dólžen | dolžán (-žna -o) adj.

1. (neporavnan, neplačan) dovuto, debito (tudi ekst.):
vrniti dolžno vsoto restituire la somma dovuta

2. (ki ima dolg) indebitato, debitore:
dolžen biti kaj essere debitore di
biti na vse strani dolžen essere indebitato dappertutto
koliko sem dolžen? quanto devo?

3. (obvezen, predpisan) dovuto, obbligatorio
FRAZEOLOŠKA/TERMINOLOŠKA RABA:
jur. dolžni (nujni)
delež legittima
jur. dolžno pismo (zadolžnica) lettera di credito

datór -oáre (-óri, -oáre) adj. dolžen

debido dolžen; spodoben; pravi(len); primeren

debido a ello zaradi tega, zato
en (ali a su) tiempo debido o pravem času, pravočasno
en forma debida pravilno; po predpisih
como es debido kot se spodobi, kot je primerno
ser debido (a) pripisovati se (čemu), biti posledica (česa)

dēbito¹ agg.

1. dolžen, primeren:
col debito rispetto z dolžnim spoštovanjem
a tempo debito o pravem času

2. knjižno pravičen, zaslužen:
debita punizione zaslužena kazen

dēbitor -ōris, m (dēbēre)

1. dolžnik: pecunias creditas debitoribus condonare Ci., addicere creditorem debitoribus suis Ci., bona creditorum cum debitoribus dividere Ci. ep., causā debitorum susceptā C.; s subjektnim gen.: debitores aerarii Sen. ph.; z objektnim gen.: debitor aeris H.

2. pren. kdor je komu kaj obvezan, dolžen, hvalo dolžen, dolžnik: mercede solutā non manet officio debitor ille tuo O., perpetuas animae d. huius ero O., ab illo, debitor est vitae qui tibi … suae O., d. voti Mart. obvezan izpolniti obljubo, habebis gratissimum debitorem Plin. iun.

doveroso agg. dolžen

dovuto

A) agg. dolžen; ki ga gre pripisati, ki je posledica:
un successo dovuto al forte impegno uspeh, ki ga gre pripisati veliki prizadevnosti

B) m dolg; potrebno, primerno:
pagare il dovuto plačati dolg
fare più del dovuto storiti več, kot je bilo potrebno

dû, due [dü] adjectif dolžen, dolgovan; pristojen, pripadajoč; masculin dolg

somme féminin due dolgovana, dolžna vsota
en dû temps pravočasno
payer son dû plačati svoj dolg
réclamer son dû zahtevati, kar je komu dolgovano
chose promise, chose due (proverbe) obljuba dolg dela
contrat masculin en (bonne et) due forme pogodba v ustrezni, zahtevani obliki
jusqu'à due concurrence popolnoma

indebted [indétid] pridevnik
dolžen, zadolžen (to komu, for za)
zavezan za kaj (to komu)

nötig potreben, nötig sein : ist (nicht) nötig je/ni potreben, je/ni treba; Achtung: dolžen; etwas nötig brauchen/nötig haben potrebovati; bitter nötig haben nujno potrebovati; nicht nötig haben : ich habe ... ni mi treba; nötig müssen morati na potrebo/na stran

obàvēzān -a -o obvezan, dolžen: bio je obavezan da od prihoda jedan dio donese gospodaru

òbvēzān -a -o obvezan, dolžen: obvezan davati, od prihoda jedan dio gospodaru; -ōst ž obvezanost, dolžnost

reliquus (starejše relicuus, mlajše relicus) 3 (relinquere)

1. (za)puščen, (pre)ostal: si qua reliqua spes est Ci., familia, ex qua reliquus est Rufus Ci.; subst.
a) pl. reliquī -ōrum, m (z gen.) (pre)ostali = (pre)ostanek, (pre)ostanki, preostalina: reliqui peditum L., reliqui caesorum T.
b) reliquum -ī, n in pl. reliqua -ōrum, n (pre)ostalo, (pre)ostanek, (pre)ostanki, preostalina: de (a) reliquo Ci., Plin., reliquum noctis L., quod vitae reliquum fuit N. (pre)ostanek življenja, quae reliqui summa fuit Ci., reliqua belli L., T. Posebne zveze: reliquum est, ut … ali s samim cj. preostajati (le še): reliquum est, ut officiis certemus inter nos Ci. ep., reliquum est, ut egomet mihi consulam N., reliquum est, ubi nunc res publica est, ibi simus Ci. ep.; reliquum est z inf.: Ci. ep. idr., hortari modo reliquum est et ire S. fr., nihil est reliqui Ci. nič ne (pre)ostaja (drugega); reliquum habere aliquem Ci. še imeti koga (na razpolago); reliquum facere pustiti: quod fortuna reliqui fecit Ci., eum reliquum calamitas fecerat Cu., nihil sibi reliqui facere Ci. sebi ne pustiti ničesar, nihil reliqui facere, quominus … N., C. ničesar ne opustiti = storiti (vse), kar je mogoče, na vsak način, nihil reliqui faciunt, quominus metum et iras permoverent T., toda: luxuria ex rapinis nihil reliqui fecerat S. je vse spravila, je vse požrla; occ.
a) zaostal, dolgovan, ne(od)plačan, dolžen (dolžan): quod reliquum restat persolvere Pl., pecuniam reliquam ad diem solvere Ci.; subst. reliquum -ī, n in nav. pl. reliqua -ōrum, n zaostanek: in reliquum omne Icti., cum tanta reliqua sint Ci., reliqua creverunt Plin. iun., accipite reliquum (metaf.) Pl. ostalo pripovedko, reliqua trahere, habere, debere Icti. zaosta(ja)ti, osta(ja)ti na dolgu, biti še dolžan.
b) (pre)ostal, prihodnji, bodoč: gloria Ci., non solum praesenti bello, sed etiam reliquo tempore N., in reliquum L. ali in reliquum tempus C., Ci. v prihodnje.

2. pl. (pre)ostali, drugi: Senones reliquique Galli C., reliqui omnes C., Ci., reliqua ((pre)ostalo, drugo) differamus in posterum Ci., aderat ianitor carceris et carnifex praetoris, reliqua Q. in drugo, in tako dalje (itd.); prim.: Africanus cum patriā loquens „desine Roma tuos hostes“, reliquaque praeclare Ci.; toda: reliqua Ci. (Ad Q. fr. 1, 3, 10) glede na drugo, sicer; sg. (pri kolekt.) (pre)ostal, drug: reliqua pars exercitus C., reliquus exercitus N., reliqua multitudo Ci., reliqua Graecia Cu., reliquum oppidum N. drug del mesta, ex omni reliquo Ci. iz (od) vsega (pre)ostalega (dela), quod reliquum est ali de reliquo Ci. glede (pre)ostalega, glede na drugo, v drugem ((pre)ostalem).

Opomba: štirizložna obl. pri nekaterih pesnikih (pri Kom. vselej): relĭcŭō reparari tempore Lucr., inter rĕlicŭas merces Ph.

reus, -i, m in rea -ae, f (iz *rēi̯os, prvotnega gen. k subst. rēs = pravda, sodni proces; reus, rea bi torej pomenilo „udeležen(a) v pravdi, sodnem procesu“: reos … appello non eos modo, qui arguuntur, sed omnes, quorum de re disceptatur; sic enim olim loquebantur Ci. „sodne pravdne stranke“, reos appello quorum res est Ci.)

1. zatožen (obtožen), zatožena (obtožena), kot subst. (ob)toženec, (ob)toženka, zatoženec, zatoženka: tota rea citaretur Etruria Ci., quod sacra violasset (sc. eum) reum fecerunt N. so ga obtožili, reus ad populum (pri komicijih) L., aliquem reum facere Ci. idr. ali agere O., L. pod obtožbo (tožbo) da(ja)ti, tožiti, obtožiti, zatožiti, pozvati (pozivati), (po)klicati pred sodišče; pass. reum fieri Ci. ali agi Cu. biti dan pod obtožbo, biti (ob)tožen, biti v sodnem postopku, ut socrus rea ne fiet Ci., reum peragere L., T. tožbo gnati naprej (do konca), speljati do konca, receptus reus, neque peractus T. a tožbe zoper njega niso gnali naprej, niso speljati (pripeljali) do konca, et peragar populi publicus ore reus O. in ljudstvo me bo spoznalo za popolnoma krivega, nemo est reus legibus illis Ci. nihče ni pod obtožbo; z gen. criminis, redkeje z de in abl.: se eius delicti facturum reum N. da bo dan pod obtožbo zaradi … , da bo (ob)tožen zaradi … , reus facinoris T. obtožen zločina, parricidii reus Ci., aliquem agere reum legum spretarum O., aliquem incesti reum agere Vell., postulare aliquem reum impietatis Plin. iun., qui est de vi reus Ci.; kot subst.: reus hoc nunc primum audit ab accusatore Ci., aliquem referre in reos Ci. (o pretorju) vpisati med obtožence (v imenikih obtožencev), naspr.: aliquem ex reis eximere Ci. izbrisati iz števila (imenika) obtožencev; metaf. tudi izvensodno: reus fortunae L. kriv nesreče, reus in secreto agebatur Cu. skrivoma so ga očrnili, reus belli, pacis L. okrivljen zaradi, reus culpae alienae L., communis culpae cur reus unus agor? Pr., quid fiet sonti, cum rea laudis agar O., egit me ore silente reum O., iudex reusque ad eam rem Pl., aliquem reum pro se constituere Icti. postaviti koga namesto sebe kot dolžnika (glede dolga).

2. meton. dolžen (dolžan) kaj storiti, obvezan kaj storiti, vezan na kaj: satis dandi Icti., votis Icti., suae partis tutandae L. odgovoren; od tod voti reus V. držan, dolžan (po izvršeni želji) izpolniti obljubo.

schuldig

1. kriv (für za); schuldig geschieden ločen kot kriva stran; sich schuldig fühlen čutiti se krivega; jemanden einer Tat schuldig sprechen Recht spoznati (koga) za krivega (česa); sich schuldig bekennen/auf schuldig plädieren priznati krivdo; sich schuldig machen zakriviti, zagrešiti (kaj)

2. dolžen; schuldig bleiben ostati dolžen; schuldig sein biti dolžen; Dank schuldig sein biti dolžen hvaležnost; schuldige Aufsicht dolžno nadzorstvo