Franja

briljant moški spol (-a …) der Brillant
z briljantom/briljanti Brillant-

brìljant m (fr. brillant) briljant

briljant samostalnik
1. (brušen diamant) ▸ gyémánt, briliáns
2. (najboljša stvar) ▸ briliáns
Ampak zame je briljant podvozje. ▸ kontrastivno zanimivo Számomra azonban az alváz a csúcs.

briljánt brilliant; diamond

briljánt brillant moški spol , diamant moški spol (à facettes)

briljánt (-a) m

1. brillante

2. tisk. carattere di corpo 6

briljánt m (fr. brillant) brilijant, briljant

briljánt brillante m ; diamante m

briljantna igla alfiler m de brillantes
briljanten prstan anillo m de brillantes
briljantna izvedba ejecución f brillante

briljánt -a m., діама́нт -а ч.

briljánt -a m briliant

baguette tujka franc. f invar.

1. (podolgovato brušen) briljant

2. kulin. francoska štruca

briliánt -e n briljant

brillant, e [brijɑ̃, t] adjectif blesteč, sijajen, briljanten, iskreč se; masculin sijaj, krasota; briljant

être brillant biti v najboljšem razpoloženju
le résultat n'est pas brillant rezultat je poprečen
brillant de santé kipeč od zdravja
brillant masculin pour métaux čistilno sredstvo za kovine

Brillant¹, der, (-en, -en) briljant

Brillant², die, (-, ohne Plural) Typographie briljant

brillante

A) agg.

1. bleščeč, sijoč, sijajen, iskreč se:
cristallo brillante bleščeč kristal
occhi brillanti come stelle kot zvezde sijoče oči

2. ekst. živ, živahen:
un verde brillante živo zelena barva

3. sijajen, bleščeč, briljanten; svetel; duhovit, iskriv, prefinjen, izbran, eleganten:
oratore brillante sijajen govornik
conversazione brillante duhovit, iskriv pogovor
risultato brillante sijajen uspeh
un brillante futuro svetla prihodnost

4. kozmet.
acqua brillante briljantina

B) m

1. briljant

2. briljantni prstan:
il brillante di fidanzamento briljantni zaročni prstan

3. gled. (igralec živahnih in veselih vlog v 19. stoletju)

brilliant² [bríljənt] samostalnik
briljant; vrsta tiskarskih črk

діама́нт -а ч., diamánt -a m., briljánt -a m.

brillanter [-te] verbe transitif brusiti v briljant

solitêr -ja m (fr. solitaire < lat. solitarius)
1. soliter, veliki briljant uglavljen u prstenu
2. soliter, stambeni neboder osamljen izmedu nižih zgrada