Franja

božjast|en (-na, -no) epileptisch; figurativno cena, trditev: haarsträubend
božjastna ideja eine Schnapsidee

božjasten; božjastnik epiléptico (m)

božjastni napad ataque m epiléptico

božjásten; božjástnik epileptic

božjásten; božjástnik napad epileptic fit (ali seizure)

božjásten épileptique

božjastni napad attaque ženski spol d'épilepsie

božjásten (-stna -o) adj. med. di epilessia, epilettico:
božjastni krči convulsioni epilettiche
božjastni napad attacco epilettico

božjásten -tna -o epileptičan, padavičav: -i krči, napadi

arripiō (adripiō) -ere -ripuī -reptum (ad in rapere)

1. hlastno k sebi (nase) potegniti, hlastniti po čem, urno z(a)grabiti, prijeti, popasti: arripere gladium Pl., telum Ci., N., arma L., arcūs, ensem O., saxa Cu., vestimenta N., filiam eius (regis) parvulam arripuit N., Tarquinius medium arripuit Servium L. je prijel čez pas, arripere manum alicuius Hirt. za roko koga prijeti, arrepta manu H., signiferum manu (= za roko) arreptum secum... rapit L., arr. aliquem barbā Pl. ali comā O. ali caput capillo Suet. za brado, za lase; arr. cultrum ab lanio L., tabulam de naufragio Ci., patrem familias ex aliquo circulo Ci., scuta e strage T.

2. occ.
a) pograbiti, nagrabiti, v naglici zgrniti, nabrati, (z)brati, (z)gnati: equum cum scuto pedestri L., scribas, apparitores Ci., arrepta familia (sc. servorum ali gladiatorum) Ci., cohortes arreptas in urbem inducere L., arreptae naves T.
b) napasti, (po)lotiti se koga, česa, iti na(d) koga, kaj: turbata arripe castra V., arriperent vacui occupatos T.; (o krajih) urno zasesti, zavzeti ali zavzeti poskušati: arripuit locum V., arrepta tellure V., hanc (tellurem) arripe velis V. jadraj proti njej; (o ognju) popasti se česa (klas. corripere): quamcumque (ignis) arripuit partim Lucr., ignis omnia, quae arripuit, absumit Lact.
c) prijeti, zgrabiti koga (da bi ga vrgli v zapor), v zapor vreči, zapreti: Virginius arripi iubet hominem L., arreptus a viatore L., uno aut altero arrepto quieturos alios L.
č) jur. koga (zlasti oblastnika, ki je odstopil) pred sodišče postaviti ali pozvati, s tožbo prijeti: (consules) abeuntes magistratu Cn. Genucius tribunus plebis arripuit L., est arreptus unus eques Romanus de pecuniis repetundis reus Ci., quaestor... aliquot criminibus arreptus est Suet.; pren. kot satirik pred svoje sodišče pozvati = precejati, prerešetati, šibati koga, kaj: luxuriam et Nomentanum H., (Lucilius) primores populi arripuit populumque tributim H.

3. pren.
a) (o bolečini) napasti, (o bolezni) popasti, zgrabiti, lotiti se, (o spanju) prijeti, (po)lotiti se koga: ne succussu maior arripiat dolor Pac. fr., qui (dolor) simul atque arripuit, interficit Ci., adversa valetudine arreptus Iust., Alexandrum somnus arripuit Iust.; od tod arreptus obseden ali božjasten: P. Veg.
b) hitro, hlastno prijeti za kaj, prizadevno poprijeti se česa, (u)porabiti kaj, (o)koristiti se s čim, prisvojiti si, sprejeti, vzeti kaj: statim me esse arrepturum arma iudiciorum atque legum Ci., libenter arr. facultatem laedendi Ci., causam ad caedes Ci., occasionem L., Iust., impedimentum pro occasione L., tempus V., omen Val. Max. z veseljem sprejeti, suspiciones T.; verba de foro Ci., maledictum ex trivio Ci. z veseljem, kaj (= zelo) rad na jezik vzeti (jemati), legem ex natura ipsa arripuimus Ci. smo izvedli, vocem et gestum aliunde Ci., quaerit... Socrates, unde animum arripuerimus, si nullus fuerit in mundo Ci.; (duševno) hitro doumeti, pojmiti, naučiti se: quod ipse celeriter arripuit, id... tarde percipi videt Ci., quod iam pueri... ita celeriter res innumerabiles arripiant Ci.; od tod vztrajno poprijeti se ali lotiti se česa, podati se na kaj: studium litterarum N., litteras Graecas sic avide, quasi... Ci., causam illam totam et tempus (sočasne zgodovine) Ci.; takoj prijeti se česa, pristati na kaj: quod iste arripuit et ita sese facturum confirmavit Ci.; pren. proti zakonu prilastiti si, prisvojiti si kaj: ille non mediocri cupiditate adripuit imperium Ci., sibi imperium arr. Auct. b. Hisp.; praemia arrepta a socru suo Acc. ap. Prisc., qui cognomen sibi ex Aeliorum imaginibus adripuit Ci.

cadīvus 3 (cadere)

1. (o sadju) odpadljiv, osipljiv: māla Plin.

2. (o bolniku) padavičen, božjasten, epileptičen: Marc.

cadūcārius 3 (cadūcus)

1. padavičen, božjasten, epileptičen: Aug.

2. ki se nikogaršnjega posestva tiče: lex Iulia caducaria Ulp. zakon o nikogaršnjem posestvu; subst. cadūcārius -iī, m dedič nikogaršnjega posestva: Isid.

cadūcus 3 (cadere)

1. padajoč, padel, pal: aqua Varr., O., folia O. odpadlo listje, lacrimae O., fulmen H. zalučana strela; pesn.: bello caduci Dardanidae V. v vojni padli; subst. cadūcum -ī, n odpadel cvet: Cael.

2. zrel, da odpade, odpadljiv, osipljiv: frons, flos O., vitis naturā est caduca Ci., lignum,... caducum in domini caput H. ki je hotelo pasti; pesn.: si mora praesentis leti tempusque caduco oratur iuveni V. mladeniču, odločenemu za smrt.

3. pren.
a) padav, minljiv, nestalen, slab, šibek, ničev: res humanae fragiles caducaeque Ci., alia omnia falsa, incerta, caduca, mobilia Ci., fama, spes, preces O., ignis Sen. ph. vodena strela.
b) jur. = kar zapade tujim dedičem ali državni blagajni, zapadel, brez lastnika, nikogaršnji: in via caducae hereditatis Ci., possessio Iust., bona Icti.; subst. cadūca -ōrum, n nikogaršnja posestva: Icti.; pren.: doctrinae possessio quasi caduca (zavržena) atque vacua Ci.
c) medic. padavičen, božjasten, epileptičen: puer Ap., equus P. Veg., morbus Ap. h. ali passio Isid. padavica, božjast, epilepsija. — Adv. cadūciter padavo, navzdol: Varr.

comiziale² agg. med. božjasten, padavičen, epileptičen

epileptic [epiléptik]

1. pridevnik
epileptičen, božjasten

2. samostalnik
epileptik, božjastnik, -nica

epiléptico božjasten

epiléptico m božjastnik, epileptik

epilèptičan -čna -o, -čkī -ā -ō epileptičen, božjasten

épileptique [-lɛptik] adjectif božjasten, epileptičen; masculin božjastnik, epileptik

epilēttico

A) (m pl. -ci) agg. med. epileptičen, božjasten

B) m epileptik, božjastnik

fallsüchtig padavičen, božjasten

goròpadan -dna -o
1. besen, silovit
2. božjasten: -a molitva molitev, ki so jo brali božjastniku

lūnāticus 3 (lūna)

1. na Luni živeč: homines Lact.

2. lunini meni podvržen
a) (o osebah) božjasten, padavičen: Ap. h., Isid., Acr., Vulg., muncipium Paul. (Dig.).
b) (o stvareh) = mesečen, mesečni slepoti podvržen = občasni slepoti podvržen, ob lunini svetlobi slep: oculus P. Veg.

pȁdavičav -a -o božjasten, epileptičen