Franja

blagozvočnost [ó] ženski spol (-i …) der Wohlklang

blagozvóčnost (-i) f armoniosità, melodiosità

blagozvóčnost ž blagozvučnost

blagòzvūčnōst ž blagozvočnost

canorità f blagozvočnost

canōrus 3 (canere)

1. pojoč, doneč, zveneč: animal Ci. (o petelinu), vox nec languens nec canora Ci. pojoč glas (kot govorniška slabost), canorus ales H. labod pevec, aves c. V. ptice pevke, fides c. V. jasno zveneča struna, aes c. V. doneča trobenta, turba O. trobentači, canoro choro Iuv. s petjem in plesom.

2. blagozvočen, blagoglasen, zvonek, miloglasen, soglasen, skladen, ubran, melodičen: vox Acc. fr., Ci., O., Petr., orator Ci. blagoglasno govoreč, profluens quiddam habuit Carbo et canorum Ci. gladko besedo in zvonek glas, versūs H., nugae H. prazen zven, latratus Col.; subst. canōrum -ī, n blagoglasje, blagozvočnost, zvočnost: canorum illud in voce splendescit Ci., canorum illud et profluens T.

concento moški spol blagozvočnost, blagoglasje

blagozvóčje, blagozvóčnost harmonie ženski spol , sonorité ženski spol

sonorité [sɔnɔrite] féminin zvočnost, sonornost; (prostor) akustika

sonorité d'un violon blagozvočnost violine