Franja

Aristotelov [é] (-a, -o) svoj. prid. Aristotel, aristotelisch
Aristotelova leščerba živalstvo, zoologija die Laterne des Aristoteles

Aristotelēs -is in-ī, acc. -em in-ēn, m (Ἀριστοτέλης) Aristotel, slavni filozof iz mak. mesta Stagire, sin Nikomaha, osebnega zdravnika mak. kralja Aminta, Platonov učenec; živel je od l.367 do 347 v Atenah, po l.343 je kot vzgojitelj Aleksandra Vel. bival na mak. dvoru in naposled od l.335 do322 zopet v Atenah kot načelnik peripatetske šole, ki jo je bil ustanovil: Varr., Ci., Q., Ap. Od tod adj.

1. Aristotelēus (Aristotelīus) 3 (Ἀριστοτέλειος) Aristotelov, aristotelski: vis, ratio Ci.

2. Aristotelicus 3 =Aristoteleus: Aug.

aristotēlico

A) agg. filoz. Aristotelov, aristotelski

B) m filoz. aristotelik

peripateticism [peripətétisizəm] samostalnik
Aristotelov nauk; potovanje s kraja v kraj

Aristoxenus -ī, m (Ἀριστόξενος) Aristoksen, gr. filozof in glasbenik iz Tarenta (ok. l.320), Aristotelov učenec: Ci.; apel. glasbenik: Varr. fr.

Callisthenēs -is, m (Καλλισϑένης) Kalisten(es), gr. filozof in naravoslovec iz Olinta, Aristotelov nečak; spremljal je Aleksandra Vel. v Azijo ter moral plačati svojo odkritost do njega z nasilno smrtjo: Ci., Cu. idr. Prijatelj Teofrast mu je v spomin napisal knjigo Καλλισϑένωης ἢ περὶ πένϑους: Ci.; ta spis so mnogo uporabljali poznejši filozofi in retorji, tako da ga celo Ci. imenuje vulgare et notum negotium.

Dicaearchus -ī, m (Δικαίαρχος) Dikajarh,

1. ustanovitelj Dikajarheje, tudi Dicarchus -ī, m Dikarh: Dicarchi moenia (= Dicaearchēa) Stat.

2. grški filozof in geograf, Aristotelov učenec: Varr., Ci., Plin.

Hēraclīdēs -ae, m (Ἡρακλείδης) Heraklíd, Heraklov potomec: Vell. Kot nom. propr. Heraklid,

1. Heraclides Ponticus Heraklid Pontski (= iz pontske Herakleje), grški filozof, Platonov in Spevzipov, pozneje Aristotelov učenec: Varr., Ci.

2. Heraclides Ponticus mlajši, grški slovničar: Gell. ap. Prisc.

3. poveljnik sirakuške konjenice pod Dionizijem starejšim, pozneje begunec, naposled sotovariš Diona, ta ga je dal usmrtiti: N.

4. grški zdravnik: Cels.

5. grški slikar: Plin.

nauk samostalnik
1. (spoznanja; teorija) ▸ tanítás, tanDarwin na podlagi opazovanj s potovanja kasneje utemelji razvojni nauk. ▸ Darwin az utazásai során tett megfigyelései alapján később megalapozta a fejlődéstant.Vsaka verska skupnost ima pravico, da svoje knjige predstavlja ljudem in širi svoj nauk. ▸ Minden vallási közösségnek joga van bemutatni a könyveit az embereknek, illetve terjeszteni tanait.
2. (sporočilo ali nasvet) ▸ tanulságOtroci so opero razumeli kot pravljico z moralnim naukom, v kateri dobro slavi zmago nad zlom. ▸ A gyerekek erkölcsi tanulságot tartalmazó meseként értelmezték az operát, amelyben a jó győzedelmeskedik a rossz felett.Iz naučene lekcije raje potegnite nauk, ki vam bo prav kmalu zelo koristil. ▸ Inkább vonja le a tanulságokat abból, amit megtanult, és ez hamarosan nagy hasznára válik.
Nauk zgodbe je v tem, da hitrost lahko pelje v nesrečo. ▸ A történet tanulsága tehát az, hogy a gyorshajtás balesethez vezet.

Nīcomachus -ī, m (Νικόμαχος) Nikómah

1. gr. slikar: Ci., Plin.

2. Aristotelov sin, gr. filozof: Ci.

3. gr. glasbenik: Plin.

Stagīra -ōrum, n (Στάγειρος, tudi ἡ ali τὰ Στάγειρα) Stagíra (Stagíre), mesto v Makedoniji (zdaj Nizvoro), Aristotelov rojstni kraj: Plin., Amm. Od tod subst. Stagīrītēs -ae, m (Σταγειρίτης) Stagírec, Stagir(j)án, Stagirít, iz Stagír(e) doma (izhajajoč); poseb. o Aristotelu: Ci. (z acc. -tem), Vop. — Soobl. Stagērītēs: Varr.

Theodectēs -is in -ī, m (Θεοδέκτης) Teodékt, grški govornik in tragik iz Kilikije (4. stol.), Izokratov in Aristotelov učenec, znan po dobrem spominu: Ci., Q., Gell., Val. Max.

Theophrastus -ī, m (Θεόφραστος) Teofrást, filozof iz Ereza na Lezbosu, Platonov in Aristotelov učenec, član starejše akademije, znan po svoji zgovornosti (od tod naj bi izviralo tudi ime Theophrastus = „božansko govoreči“), po svojih delih s področja botanike in mineralogije, poseb. pa po svojih orisih tipičnih značajev (ἠϑικοὶ χαρακτῆρες); prej se je imenoval Tyrtamos: Varr., Ci., Sen. ph.