Franja

ancona f umet. oltarna podoba; vdolbina, okvir (za oltarno podobo)

a, A f, m (črka) a:
a minuscolo, A maiuscola mali a, veliki A
dall'a alla zeta od a do ž, od začetka do konca
a come Ancona a kot Ankaran (pri črkovanju)

Ancōn¹ -ōnis, f: Ci. ep., Cat., Iuv., Plin., Sil., nav. (iz acc. Ἀγκῶνα) Ancōna -ae, f: Ci. ep., C., L. idr. (Ἀγκών; ἀγκών = laket, kljuka) Ankon ali Ankona, picensko mesto na vzhodni obali Italije (zdaj Ancona); v besedni igri: Cingulum (mesto in pas) tenemus, Anconem (mesto in kljuko; prim. ancōn 1. d) amisimus Ci. ep. Od tod subst. Ancōnitānus -ī, m Ankonec, po rodu iz Ankone: Ci.

oltáren (-rna -o) adj. di altare, da altare:
oltarni prt paliotto
oltarna miza mensa d'altare
um. oltarna podoba tavola, pala, ancona
arhit. oltarna predela suppedaneo, predella

Pīcēnum -ī, n Picén(sko), pokrajina v vzhodni Italiji ob Venetskem zalivu (danes Ancona z okolico): Varr., Ci. ep. — Od tod adj. Pīcēnus 3 picénski: C., Plin., ager Ci., poma H. Pīcēns -entis picénski: ager Ci.; subst. Pīcentēs -ium, m Picénci: Ci. Picentīnus 3 = Pīcēnus: Mart., Plin. idr.