Franja

àmān -ána m (t. aman, ar.)
1. milost: "Aman, aman!" - starac pišti; pasti na aman kleče prositi milosti
2. moška beseda: Turci u kneza aman zaiskaše; izlazi, robe, na aman
3. medm. pri moji veri, za božjo voljo: tako mi -ana, nisu me nigdje ni pitali za teskeru; što to radiš, -ana ti!

Aman moški spol (-a) Amman

Áman -a m., Амма́н -а ч.

Amānus -ī, m (Ἀμανός) Aman, del gorovja Tavra v Mali Aziji, razvodje med Sirijo in Kilikijo: Ci. ep., Lucan., Mel., Plin. Od tod adj. Amānicus 3 amanski, zlasti Amānicae pylae (Ἀμανικαὶ πύλαι) Amanska vrata (čisto lat. portae Amani montis Plin.), prelazi, ki vežejo Sirijo in Kilikijo: Cu.; subst. Amāniēnsēs -ium, m Amanjani, preb. amantske gore: Ci. ep. — Kot rim. nom. propr. Amānus -ī, m Aman: Sil.

Амма́н -а ч., Áman -a m.

Sepyra -ae, f Sépira, gradišče ali trg na gori Aman (Amanus) v Kilikiji: CI. EP.

Tibarānī -ōrum, m Tibarán(c)i, pleme v Kilikiji ob gori Aman (Amānus): Ci. ep.

ᾰ̓μᾰ́ρη, ἡ [Et. slov. jama, gršk. sor. še ἄμη lopata, ἐξ-αμᾶν izkopati] ep. jarek, vodovod.