Franja

Agamemnōn (Agamemnō) -ōnis, acc. -onem in (pesn.) -ona, m (Ἀγαμέμνων) Agamemnon, Atrejev sin, mikenski kralj, gr. vojskovodja pred Trojo; ko se je vrnil iz Troje domov, ga je umoril Ajgist, ljubimec njegove soproge Klitajmnestre: Pl., Ci. idr. Od tod patronim Agamemnonidēs -ae, m (Ἀγαμεμνονίδης) Agamemnonid, Agamemnonov sin = Orestes: Iuv.; adj. Agamemnonius 3 (Ἀγαμεμνόνιος) Agamemnonov: classis L., Mel., Mycenae, phalanges V., res V. Agamemnonova moč, oblast, Orestes V., O., puella Pr. = Iphigenia; subst. Agamemnonia -ae, f (sc. puella ali filia) Agamemnonida, Agamemnonova hči: tres Agamemnoniae O.

Agamémnon (-a) m mitol., lit. Agamennone

Ἀγαμέμνων, ονος, ὁ mikenski kralj. – adi. Ἀγαμεμνόνεος 3 Ἀγαμεμνονίδης, ου, ὁ Agamemnonov sin (= Orest).

Agamennone m mitol., lit. Agamemnon

antonomasia -ae, f (gr. ἀντονομασία) zamenjava, antonomazija, govorna podoba = zamenjava lastnega imena s kakim epitetom, patronimom ali apelativom in obratno (npr. eversor Carthaginis nam. Scipio, Atrides nam Agamemnon, Antiphates nam. tyrannus idr.): Q. in slovničarji. Od tod adj. antonomasīvus 3 ki spada k zamenjavi (antonomaziji), ki tvori antonomazijo, antonomazijski: Serv.

Argynnus -ī, m (Ἄργυννος) Argin, beotski deček, ki ga je ljubil Agamemnon in je utonil v Kefisu: Pr.

Atre͡us -eī, acc. -eum in včasih (pesn.) tudi -ea, vok. Atre͡u, m (Ἀτρεύς) Atrej, kralj v Argih in v Mikenah, Pelopsov in Hiponamejin sin, Tantalov vnuk, Aeropin mož, Agamemnonov in Menelajev oče, Tiestov brat (Thyestes), čigar sin Ajgist (Aegisthus) ga je umoril: Varr., Ci., H., O. idr.; naslov Akcijeve tragedije: Gell. Od tod adj. Atrēus 3 atrejski, pesn. = argovski, argoški: sanguis Stat.; patronim Atrīdēs -ae, abl. -ā, m (Ἀτρείδης) Atrid, Atrejev sin ali potomec: minor Atr. (= Menelaus) O., maior Atr. (= Agamemnon) O., samo Atrides pogosto označuje le Agamemnona: H., O., Pr., Sen. tr., Ap., redkeje pa Menelaja: H., O.; pl. Atrīdae: Pl., H., O., Q. ali reges Atrīdae: Poeta tragicus ap. Corn. Atrida = Agamemnon in Menelaj; apel. Atrīdēs =
a) Caesar (Domitianus): itur ad Atriden Iuv.
b) mož, soprog: si praegustabit Atrides Pontica ter victi cautus medicamina regis Iuv. Redkejša je soobl. Atrīda -ae, m: Pr., acc. -am: Aus., M. Caesar ap. Fr., vok. -ă: H.

Brīsēis -idis in -idos, acc. -idem in -ida, f (Βρισηΐς) Briseida = Hippodamia, hči svečenika Brizeja (Βρισεύς), Ahilova sužnja in ljubica, ugrabil mu jo je Agamemnon: Varr. ap. Non., H., O., Pr. — Pozn. soobl. Brīsēida -ae, f: Hyg.

dēvoveō -ēre -vōvī -vōtum

1. božanstvu kot dar obljubiti (obljubljati), nameniti (namenjati), posvetiti (posvečevati), darovati, žrtvovati: Enn., Agamemnon cum devovisset Dianae, quod in suo regno pulcherrimum natum esset … immolavit Iphigeniam Ci., huic (Marti) ea, quae bello ceperint, plerumque devovent C., si quis gnatam pro muta devovet agna H., devota victima H.

2. occ.
a) bogovom (zlasti podzemnim) kot spravni dar posvetiti (posvečevati), smrti posvetiti, za smrt določiti, žrtvovati: pro re publica, … legiones auxiliaque hostium mecum deis manibus Tellurique devoveo L., quos sacerdotes ad mortem devovissent L., devota vita (Deciorum) Ci., devota corpora (Deciorum) L.; pogosto refl. se devovere kot spravni dar zaobljubiti se, žrtvovati se, smrti posvetiti se: tanta religionis vis fuit, ut quidam imperatores etiam se ipsos dis immortalibus … pro re publica devoverent Ci., quorum (superorum) se devovet aris V., d. se pro populo Romano legionibusque L., se pro patria Sen. ph.; šalj. (z namigovanjem na požrtvovalno smrt Decijev): qui (P. Decius) maiorum exempla persequens pro alieno se aere devovit Ci. se je žrtvoval.
b) orožje (za umor) posvetiti: sica quibus sacris devota sit nescio Ci., d. capulam Petr.
c) pri podzemnih bogovih prekleti (preklinjati): postquam … audivit … sacerdotes a populo coactos, ut se devoverent N., d. natum suum, suas artes, scelerata arma O., spiritum meum Petr., se Q., ducem hostilibus diris Fl., ubi … se … diris per omnium sacerdotum religiones devotum cognovit Iust.
č) podzemnim bogovom zaklinjati, začarati, uročiti: te traiectis Aeaea venefica lanis devovet O., num te carminibus, num te pollentibus herbis devovit … anus? Tib.

3. pren.
a) koga ali kaj komu (čemu) kot žrtev izročiti (izročati), preda(ja)ti, nameniti (namenjati), pogubi da(ja)ti, prepustiti (prepuščati), smrti posvetiti (posvečevati), žrtvovati: animam hostibus Acc. fr., vobis (za vas) hanc animam devovi V., d. pro alicuius salute spiritum Val. Max., alteri vitam debet, alteri devovet Sen. rh.; pass.: Phoenissa pesti devota futurae V., devota morti pectora H., Andromeda devota monstris marinis Pr., devotis omnium capitibus Cu., arma devota focis Mart.
b) occ. refl. čemu povsem vda(ja)ti se, popolnoma posvetiti (posvečevati) se: se regibus S. fr., se amicitiae alicuius C., se gloriae Cu. — Od tod adj. pt. pf. dēvōtus 3, adv. -ē

1. preklet: arbos, sanguis H., periuria Cat., devotissima senectus Aug.

2. zaklet, začaran, uročen: nunc mea Thessalico languent devota veneno corpora O.

3. pren.
a) popolnoma vdan, močno privržen: Sen. ph., mulier vino devota Ph., devotae in externa proelia dextrae Lucan. takoj pripravljene na … , deditus alicui devotusque Iuv., scaenae d. Suet., devoto vobis animo Tiber. ap. Suet., an quisquam nobis devotior exstat? Cl., quibus rebus … devotissimos sibi … reddidit Suet., devotissimi rei publicae viri Vop., devote militare Cod. Th.; subst. dēvōtī -ōrum, m zvesto vdani možje, privrženci: cum DC devotis C.
b) vdan = bogu vdan, pobožen: deo, Christo Eccl., devota ieiunia Aus.; adv. dēvōtissimē: Eccl.
c) oblasti, zakonom vdan, pokoren: Cass.

Opomba: Sinkop. fut. II. dēvōrō (= dēvōverō): Acc. fr.

Homērus -ī, m (Ὅμηρος) Homêr, starodavnikom najstarejši in najslavnejši grški pesnik, oče epskega pesništva, ki je spesnil znamenita junaška epa Iliado in Odisejo. Pripadal je jonskemu rodu Grkov: Ci., H., O., Q., Stat., Gell. Za nas je Homer (homersko vprašanje!) pesnik (ali bolje: dva), ki je uredil in združil prejšnje (manjše) epe, ki so se ohranjali skozi ustno izročilo. — Od tod

I. subst.

1. Homērida -ae, m (Ὁμηρίδης) homerjevec, posnemovalec Homerja (= κυκλικός): Pl. (?).

2. Homērista -ae, m (gr. ὁμηριστής) deklamator Homerjevih pesmi, rapsod: Petr.

3. Homērocentō -ōnis, m (gr. ὁμηροκέντρον) iz Homerjevih verzov skrpana pesem: Hier.

4. Homēromastīx -īgis, m (gr. ὁμηρομάστιξ) bič (= kritik) Homerja: Vitr. (o Zoilu [Ζώιλος]); metaf. vsak hud ali malenkosten kritik: Plin. Homērōnidēs -ae, m = Homērida: Pl. (?). —

II. adj.

1. Homēricus 3 (Ὁμηρικός) Homerjev, homerski: Q., Iuv., Tert., Agamemnon, Aiax Ci., versus Ci., Petr., carmen Mel., senex (= Nestor) Plin. iun., oratores Aus. pri Homerju.

2. Homērius 3 = Homēricus: scyphus Suet.

Mycēnae -ārum, f: V., H., O., Mel.; redkeje Mycēna -ae, f: V. in Mycēnē -ēs, f: Sil. (Μυκῆναι, Μυκήνη) Mikéne, Mikéna, staro mesto v Argolidi, prestolnica Atridov. — Od tod adj. Mycēnaeus 3 (Μυκηναῖος) mikénski: dux O. ali ductor V. Agamemnon, manus O. Agamemnonova (= Argivci pred Trojo), rates Pr. grško ladjevje pred Trojo pod vrhovnim poveljstvom Agamemnona; subst. Mycēnēnsēs -ium, m Mikénci, preb. Miken: Poeta ap. Ci.; Mycēnis -idis, acc. -ida, f (Μυκηνίς) Mikénka = Ifigenija, Agamemnonova hči: O., Iuv.

Pelops -opis, m (Πέλοψ) Pélops, Tantalov sin, oče Atreja in Tiesta, Niobin brat. Oče ga je zaklal za obed bogovom, ki pa so ga zopet oživili in mu ramo, ki jo je Cerera pojedla, nadomestili s slonokoščeno: Enn. ap. Ci., H., Ci., Sil., Stat., Hyg., umero Pelops insignis eburno V. — Od tod adj.

1. Pelopēus 3 (Πελοπεῖος)
a) Pélop(s)ov: domus Pr., Agamemnon Pr. Pelop(s)ov vnuk, Orestes Lucan. Pelop(s)ov pravnuk.
b) pesn. = peloponéški, peloponézijski: phalanx Stat. argivska vojska, moenia V. = Argos, regna Sil. = Peloponez; subst. Pelopēa -ae, f Pelopêja α) Pelop(s)ova vnukinja, Tiestova hči: O., Cl. β) naslov neke tragedije: Iuv., Mart.

2. Pelopēïus 3 (Πελοπήϊος)
a) Pélop(s)ov: Atreus O. Pelop(s)ov sin, virgo O. = Ifigenija, Pelopeia (Pelopeja, ženska iz Pelopove rodovine) credar O., arva O. frigijske (kjer je bil Pelops rojen).
b) pesn. peloponéški, peloponézijski: oppida Cl., regna Stat. = Peloponez, sedes Sen. tr. prestolnica korintskega vladarja Kreonta.

3. Pelopius 3 (Πελόπιος) Pélop(s)ov: domus Sen. tr.; subst.
a) Pelopia -ae, f Pelópija = Pelop(s)ova vnukinja, Tiestova hči: Serv., Hyg.
b) Pelopius -iī, m Pelópij, ime sužnja: Ci. ep.

4. Pelopēïas -adis, f (Πελοπηϊάς) Pélop(s)ova, pélopska, peloponéška, peloponézijska: Mycenae O.

5. Pelopēïs -idis, f (Πελοπηΐς) = Pelopeias: undae O.; subst. Pelopēidēs -um, f Pelopéide = argívske žene: Stat. Patron. Pelopidae -ārum (-ûm), m (Πελοπίδαι) Pelopídi, Pelop(s)ovi potomci (in sorodniki), razvpiti in zloglasni zaradi svoje brezbožnosti in krutosti: Acc. fr., Ci., Hyg.

Plīsthenēs -is, m (Πλεισϑένης) Plêjsten

1. Pelopsov sin, brat Atreja in Tiesta, pravi oče Agamemnona in Menelaja, ki sta po svojem rejniku Atreju prevzela priimek oz. patron. Atrīdae (Atrida): Serv. Po drugi verziji je Plejsten Atrejev sin, Agamemnon in Menelaj pa Atrejeva vnuka: Hyg. — Od tod adj. Plīsthenicus 3 Plêjstenov, plêjstenski: torus O. Agamemnonova.

2. Tiestov sin: Sen. tr., Hyg.

Tantalus (in Tantalos) -ī, m (Τάνταλος) Tántal

1. kralj Frigije, Zevsov sin, oče Pelopsa in Niobe. Nakopal si je jezo bogov, ker je drugim izdajal, kar je slišal pri obedu bogov, še zlasti pa zato, ker je ubil svojega sina Pelopsa in ga postregel bogovom, da bi preizkusil njihovo modrost. Zaradi svojih pregreh dela pokoro v podzemlju: do kolen stoji v vodi in nad njim visi sadje, vendar je vedno žejen in lačen, kajti kadar seže po vodi ali sadju, se mu umakneta: Ci., O., H., Pr., Tib., Hyg., Serv. idr. Od tod
a) patron. α) Tantalidēs -ae, m (Τανταλίδης) Tantalíd = Tantalov potomec (Pelops, Atrej, Tiest, Agamemnon, Orest): Acc. ap. Ci., O., Tantalidae fratres O. Atrej in Tiest; gen. pl. Tantalidum: Stat. β) Tantalis -idis, f (Τανταλίς) Tantalída = Tantalova potomka (Nioba, Hermiona, Helena idr.): O., Tantalides matres O.
b) adj. Tantalëus 3 Tántalov: manus, os Pr., tecta (= Argos), mensa Stat.

2. Tiestov sin, ki ga je zaklal Atrej: Hyg.; po drugih Brotejev (Broteas) sin, ki je bil pred Agamemnonom oženjen s Klitajm(n)estro; ubil ga je Agamemnon.

3. sin Amfiona in Niobe: O.

Tyndareus -eī (in Tyndarus -ī: Hyg., Lact.), m (Τυνδάρεος) Tindárej, sin Ojbala (Oebalus), kralj v Sparti; po izgonu iz Sparte se je poročil z Ledo, ki mu je rodila Kastorja, Poluksa, Heleno in Klitajm(n)estro: Acc. fr., Pac. fr., Ci., V., O. idr., Tyndarei gener (= Agamemnon) O. — Od tod

1. patron.
a) Tyndaridēs -ae, m (Τυνδαρίδης) Tindaríd, Tindarejev potomec (sin): Val. Fl., Tyndaridae Ci., H. ali Tyndaridae gemini O. ali Tyndaridae fratres O. = Kastor in Poluks; pren.: fortissima Tyndaridarum H. (o neki osvobojenki) najsrčnejša izmed Tindarejevega rodu = prava, pravcata Klitajm(n)estra.
b) Tyndaris -idis in -idos, acc. -ida, f (Τυνδαρίς) Tindarída, Tindarejeva potomka (hči); o Heleni: V., O.; o Klitajm(n)estri: O.

2. adj. Tyndarius 3 Tindárejev, tindárijski: fratres Val. Fl. brata Tindarida = Kastor in Poluks; pl. subst. Tyndariī -ōrum, m pesn. Tindárijci = Spartánci: Sil.

Ἀτρεΐδης, ου, Ἀτρείων, ωνος, ὁ Atrejev sin Agamemnon ali Menelaj.

δισσ-άρχης, ου, ὁ poet. βασιλῆες, dva vladarja (Agamemnon in Menelaj).