Franja

žvekáč i žvekálec -lca (u̯c) m žvakač

mandūcō² -ōnis, m (mandere) žvečilec, žvekač, požeruh, požerun, žêrec: Ap., Non.

mandūcus -ī, m (mandūcāre)

1. žvečilec, žvekač, žerec: Pomp. ap. Non.

2. „požeruh“, pri obhodih in v komedijah nastopajoča zabavna šema z goltajočimi široko odprtimi usti in glasno klopotajočimi zobmi: quid, si aliquo ad ludos me pro manduco locem? Pl., dictum mandier a mandendo, unde manducari et a quo in Atellanis †ad obsenum† vocant manducum Varr., manduci effigies in pompa antiquorum inter ceteras ridiculas formidolosasque ire solebat magnis malis ac late dehiscens et ingentem dentibus sonitum faciens … P. F.

māsucius (massāre žvečiti, sor. z mandere) žvečilec, žvekač, požeruh, požerun, žerec: edax a mandendo P. F.

žvàkāč -áča m žvekač, žvekalec