Franja

žvečilec samostalnik
1. (oseba, ki žveči) ▸ rágózó
Smo Slovenci strastni žvečilci? ▸ Vajon mi, szlovénok szenvedélyes rágózók vagyunk?

2. (žvečilni gumi) ▸ rágógumi
Pločniki so bili na debelo prekriti z ostanki žvečilcev. ▸ A járdákat teljesen ellepte a rágók maradéka.

žvečílec -lka chewer, masticator

žvečílec -lca (u̯c) m žvakač

žvečílec masticador m

chewer [čú:ə] samostalnik
žvečilec, -lka

mâcheur, euse [mɑšœr, öz] masculin, féminin žvečilec, -lka, žvekalec

mandūcātor -ōris, m (mandūcāre) žvečilec: Aug.

mandūcō² -ōnis, m (mandere) žvečilec, žvekač, požeruh, požerun, žêrec: Ap., Non.

mandūcus -ī, m (mandūcāre)

1. žvečilec, žvekač, žerec: Pomp. ap. Non.

2. „požeruh“, pri obhodih in v komedijah nastopajoča zabavna šema z goltajočimi široko odprtimi usti in glasno klopotajočimi zobmi: quid, si aliquo ad ludos me pro manduco locem? Pl., dictum mandier a mandendo, unde manducari et a quo in Atellanis †ad obsenum† vocant manducum Varr., manduci effigies in pompa antiquorum inter ceteras ridiculas formidolosasque ire solebat magnis malis ac late dehiscens et ingentem dentibus sonitum faciens … P. F.

masticator [mǽstikeitə] samostalnik
žvečilec
tehnično gnetilni stroj, mastikator

māsucius (massāre žvečiti, sor. z mandere) žvečilec, žvekač, požeruh, požerun, žerec: edax a mandendo P. F.