Franja

žvála, žvále freno m ; bocado m

gristi žvale morder (ali tascar) el freno

žvȁle žvâlā ž mn.
1. žvala, brzda, del uzde: metnuti konju žvale u usta
2. ekspr. gobec: žvale su usta kod pasa i kurjaka
3. med. žvala, gnojni izpuščaj v ustnem kotu
4. vučje žvale soteska
5. držati na -ama držati na uzdi

bit¹ [bit] samostalnik
košček, grižljaj; brada ključa; stružilo, rezilo; žvale; novčič, malenkost; konjsko zobovje; nadzorstvo, kontrola

by bits, bit by bit polagoma, malo po malem
to bite on the bit siromašno živeti
the biter bit osleparjeni slepar; kdor drugemu jamo koplje
not to care a bit niti malo ne biti mar
centre bit sredilnik (sveder)
dainty bit poslastica
to do one's bit opravljati svojo dolžnost
to draw bit (konja) zadržati, zmanjšati hitrost
every bit polagoma; docela
to give s.o. a bit of one's mind povedati komu svoje mnenje
not a bit niti malo ne, sploh ne
a bit on okajen, v rožicah
bits and pieces drobnarije, drobni ostanki
a short (long) bit kovanec deset (petnajst) centov
to take the bit between one's teeth upreti se
a tiny (ali little) bit čisto malo
wait a bit čakaj malo

bridoon-bit [bridú:nbit] samostalnik
žvale

cannon-bit [kǽnənbit] samostalnik
žvale

curb¹ [kə:b] samostalnik
uzda; žvale
figurativno brzda, zavora; robnik
veterina oteklina na konjski nogi

curb-bit [kə́:bbit] samostalnik
žvale

imboccatura f

1. dohod; odprtina; ustje:
l'imboccatura del porto dohod v pristanišče

2. glasba ustnik; nastavek (položaj ustnic na ustniku):
avere una buona imboccatura imeti lep nastavek
non avere l'imboccatura a qcs. pren. ne imeti daru za kaj

3. žvale

mouth-piece [máuɵpi:s] samostalnik
glasba dulec (pri pihalih); ustnik
figurativno govornik (v imenu drugih ljudi); žvale (pri konju); zobni ščitnik (boks); dihalna cev (pri plinski maski)

ōreae -ārum, f (ōs) žvala (tudi pl. žvale), brzda: P. F., Ca. ap. Fest., Naev. ap. Fest. — Soobl. ōriae in aureae: P. F.

žvála ž, obično mn. žvale žval (al)
1. žvale, đem: konjske -e
2. žvale, gnojni plikovi u uglovima usana: dobiti -e, izpustile so se mu -e

мундштук m ustnik; konjska brzda, žvale

удила n pl. žvale (pri uzdi);
закусить у. splašiti se, zbežati (konj); nezadržno se vreči na kaj

bridoon [bridú:n] samostalnik
vajeti in žvale

lupātus 3 (lupus) z železnimi (volčjim zobovom podobnimi) ostmi opremljen, le v zvezi lupata frena H. ali subst. lupātī -ōrum, m (sc. freni) in lupāta -ōrum, n (sc. frena) volčje žvale, volčja brzda: duris parere lupatis V., aurea lupata Mart.

lupus -ī, m (iz *lúqu̯os, indoev. *u̯l̥ku̯uo- [po drugi razlagi iz indoev. kor. *u̯el-, razširjenega v *u̯lēq- vleči, (raz)trgati, torej volk (*u̯l̥-qu̯-) divja zver, ki trga; gl. lacer, vellō in voltur]; prim. gr. λύκος [iz *Ƒλύκος] = sab. lupus = sl. volk = hr. vûk = let. vìlks = got. wulfs = stvnem. wolf = nem. Wolf)

1. volk, Marsu posvečena žival: Martius l. V., Martiales lupi H., lupi barba H. (pesn. = volčji gobec) = lupi rostrum Plin., lupi raptores V. ali rapaces H., Lact., simulacra luporum L. kipi volkulje z njenimi mladiči, lupi habitus Ambr. volčja podoba, lupus femina (lupa) Enn. fr., Varr. volkulja; pren.: adiciens numquam defuturos raptores Italicae libertatis lupos nisi silva in quam refugere solerent esset excisa Vell. Po Plin. so starodavniki menili, da je škodljivo in pogubno videti volka (enako kot pri nas praznoverneži trdijo o zajcih, mačkah in starkah) ter da človek onemi, če ga volk prej vidi kot on volka; od tod: vox quoque Moerim iam fugit ipsa; lupi Moerim videre priore V. (Ecl. 9, 51). Preg.
a) lupus in fabula Ter., Ci. ep., Serv. volk pride, če se govori o njem = mi o volku, volk na vrata (o človeku, ki se pojavi, kadar govorimo o njem; prim: eccum tibi lupum in sermone Pl.).
b) lupum auribus tenere Ter., Suet. (prim. gr. λύκον τῶν ὤτων ἔχειν) volka za ušesa držati = v veliki zadregi biti, ne vedeti ne naprej ne nazaj, ne vedeti ne kod ne kam.
c) hac urget lupus, hac canis H. = v kleščah, med kladivom in nakovalom biti.
d) ovem lupo committere Ter., Ci. ovco zaupati volku = dati kozliče volku pasti, kozla (kravo) v zelnik spustiti (prim.: o praeclarum custodem ovium, ut aiunt, lupum Ci. in gr. λύκος ποιμήν).
e) cautus metuit foveam lupus H. = kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi (prim.: gr. οὐκ αὖϑις ἀλώπηξ ἁλώσεται).
f) lupus non curat numerum (sc. ovium) V. volk požre ovce, tudi če so preštete.
g) lupus ultro fugiat oves V. volk naj se svojevoljno izogne ovcam = nemogoče naj bo mogoče.
h) lupo agnum eripere Pl. volku iztrgati ovco (o zelo težki stvari).
i) lupus est homo homini Pl. človek je človeku volk = ne zaupaj tistemu, ki ga ne poznaš. — Starodavniki so poznali tudi zgodbo o volkodlaku: ambiguus lupus O. človek, ki se lahko spremeni v volka.

2. metaf.
a) šalj. kot m. k subst. lupa (blodnica) blodnik, hotnik, razuzdanec, razvratnež, pohotnež, vlačugar: Nov. fr.
b) (zaradi požrešnosti) α) požrešna morska riba luben, brancin: Lab. fr., Varr. ap. Plin., Col., Mart., Macr., l. Tiberinus H. β) nek mehkužec, „volčji pajek“: Plin. (11, 80).

3. meton.
a) volčje žvale, volčja brzda (= lupata frena; gl. lupātus 3): Stat. (Achill. 1, 281), equus … duros accipit ore lupos O.
b) grebljica, maček = sidro, kljuka, vlečni kavelj, kavelj „zagrabnik“: lupi ferrei L.
c) ročna pilica (žagica): Pall.
d) bot. hmelj (Humulus lupulus Linn.): Plin. (21, 86). — Lupus -ī, m Lúpus = Volk, priimek več rimskih rodov (prim. srbsko ime Vuk).

òdžvaliti -īm odžvaliti, sneti žvale: odžvaliti konja

odžvaljívati -žvàljujēm odžvaljevati, snemati žvale

òžvalaviti -īm, ožvaláviti ožvàlāvīm, ožvaliti -īm
1. ožvaliti: ožvalaviti konja
2. postati žvalast, dobiti žvale

žváliti -im
1. žvaliti, naticati konju žvale: žvaliti konja
2. premetati u ustima: žvaliti kos mesa po ustih