Franja

čas|en (-na, -no) zeitlich
časno in večno das Zeitliche und das Ewige

čásen (-sna -o) adj.

1. (tostranski, zemeljski) terreno

2. (začasen, minljiv) caduco, fugace

čásen -sna -o
1. ovostrani, zemaljski: za -i in večni blagor
2. prolazan: nič ni večno, vse je -o

saeculāris (sēculāris) -e (saeculum, sēculum)

1. stoleten, stoletničen: ludi VARR., L. FR., VAL. MAX., PLIN., T., SUET. stoletne igre, ki so jih praviloma obhajali vsako stoto leto, carmen saeculare H. stoletna pesem, ob stoletnici peta pesem, kakršno je npr. spesnil H.

2. časen, (po)sveten, sekuláren, poganski, neverski, neveren: exempla, litterae TERT., homines (naspr. monachi) HIER., litteratura HIER., historia SID. – Adv. saeculāriter (sēculāriter) obdobju (veku, dobi) primerno, po šegi, po navadi, v skladu z navado, po modi: ornari CYPR., AUG.

sazonado zrel; časen; dišaven, dišeč; dovtipen

temporal¹ [témpərəl]

1. pridevnik (temporally prislov)
časoven, časen, začasen; zemeljski, (po)sveten
cerkev laičen, necerkven, sekularen
slovnica časoven, temporalen

temporal affairs posvetne, laične zadeve
temporal peers začasni peri kraljevine
temporal power zgodovina posvetna oblast
temporal clause slovnica časovni odvisnik

2. samostalnik
kar je (po)svetno

temporal temporalen; časen, časoven; Anatomie temporalen

temporal časen, minljiv, trenuten; (po)sveten

(hueso) temporal senčna kost, senčnica
temporal m vihar, nevihta, neurje
aguantar un temporal (mor) upirati se viharju

temporālis¹ -e (tempus1) čas zadevajoč, časen, časoven

1. nekaj časa trajajoč, časen: causa Sen. ph., laudes T., πάϑος temporale esse Q.; subst. temporāle -is, n časno, minljivo (naspr. perpetuum, aeternum): Lact.; occ. kot gram. t.t. časoven, temporalen, čas zaznamujoč: verbum Varr., nomen, adverbia Prisc.

2. le nekaj časa trajajoč, le začasen, kratkotrajen, kratkodoben, kratkega veka: scripta, quae sine virtute sunt, temporalia solent esse Porph. — Adv. temporāliter (le) začasno, (le) za nekaj časa: Tert., non temporaliter, sed, ut ita dicam, aeternaliter Aug.

temporāneus 3 (tempus1)

1. ob pravem času prihajajoč (nastopajoč, dogajajoč se, vršeč se), pravočasen: erumpat temporanea lux nostra Aug., donec accipiat temporaneum et serotinum Vulg. zgodnji in pozni dež.

2. časen, začasen: Eccl.

temporārius 3 (tempus1)

1. času primeren, po času (časovnih razmerah, položaju, okoliščinah) se ravnajoč ali od časa (časovnih razmer, položaja, okoliščin) odvisen; liberalitas N., amicitia Sen. ph.

2. le kratek čas trajajoč, časen, začasen, minljiv, nestanoviten: gravitas hominis Plin. iun., ut sunt Graecorum temporaria ingenia Cu. muhasti, motus animi Q., mora Plin., incrementum Plin. tedaj pa tedaj, od časa do časa, euripus Plin. le za kratek čas (kratko obdobje) izkopan, theatrum Plin. le za kratek čas (kratko dobo) zgrajeno, cuculus ales temporaria Plin. ptica selivka, poenae sive temporariae sive sempiternae Aug. — Adv. temporāriē za nekaj časa: Eccl.

temporary [témpərəri] pridevnik (temporarily prislov)
začasen; provizoren; zasilen
zastarelo časen, (po)sveten

temporary bridge zasilen most
temporarily suspended začasno neveljaven

temporel, le [tɑ̃pɔrɛl] adjectif, religion sveten, zemeljski, minljiv; grammaire časen, časoven; masculin svetna oblast

biens masculin pluriel temporels svetne dobrine
l'existence temporelle de l'homme minljivo človekovo življenje
proposition subordonnée temporelle časovni odvisni stavek

terrestre zemeljski; posveten, časen, minljiv

globo terrestre zemeljska obla

trȁjāšan -šna -o
1. dolgotrajen: konservativna ministarstva nisu bila -a; pati od smolotoka, a i rodne grane nisu tako -e
2. časen: reče da nas ne kani kazniti smrtnom kaznom, nego drugom, -om kaznom

vrȅmen -ā -ō (ijek., ek.)
1. časen, začasen: robija je doživotna ili -a
2. prileten: došle su tri -e žene

vremènit -a -o (ijek., ek.) časen: -a kazna; imetak je vremenit

worldly [wə́:ldli] pridevnik
časen, zemeljski, sveten, posveten; materialen

worldly goods (po)svetne dobrine

чашечный časen

zunaj- außer- (-časen außerzeitlich)