Franja

immantinēnte avv. knjižno takoj, še ta hip

immerhin

1. vendar, vendarle, kljub vsemu, še tako

2. in Konzessivsätzen: sicer, čeprav

3. pa le (er hat immerhin angerufen je pa le poklical)

impubère [ɛ̃pübɛr] adjectif (spolno) nezrel, še ne dorasel; nedoleten, negoden

in-audītus 3

I. (in [priv.], audīre)

1. neslišan, (še) ne slišan: Iust., Lucr., vetus est, quod dicam, et nemini fortasse inauditum Ci. je pač že vsakdo slišal, maribus invisa et inaudīta sacra Ci. ki jih še niso videli niti o njih slišali; od tod

2. metaf. nikoli slišan = neznan, še nepoznan, čisto nov (nenavaden): Plin., Suet., Vell. idr., mihi supplicatio novo et inaudito genere decreta est Ci., inusitata inauditaque clementia Ci., gentīs feras et inauditas domare Ci., inaudita ac nefaria sacra Ci., squalor incredibilis et inauditus Ci., inauditus agger C., supplicio adfici virginem inauditum habebatur T.; komp.: hominum nescias invisitatius an inauditius genus Iul. Val.; subst. pl. n.: se praeter ceteros inaudita atque incognita pati Suet.

3. v omejenem pomenu (occ.) nezaslišan: ut te inauditum et indefensum capiant T., inaudita rea T.

4. brez posluha: animalia inaudita Gell. (6 (7), 6, 1: po drugih, novejših verzijah: inaurita).

— II. pt. pf. glag. inaudiō (gl. to besedo).

in-cēnātus 3 še brez obeda, lačen: Pl., Vulg., cubet incenatus Cat.

in-cēnis -is (in [priv.], cēna) = incēnātus še brez obeda, lačen: Pl.

in-cēnsītus 3 (in [priv.], censēre) še ne (o)cenjen, še ne vpisan v cenilne pole (zapisnike): Cod. Th.

îndeosébi adv. posebno, še posebej, predvsem

in-dictus¹ 3 (in [priv.], dīcere)

1. še ne povedan, nepovedan, nerečen, neizgovorjen: Ter., Gell., quae tum cecinerit, ea se revocare non posse, ut indicta sint L., carminibus nostris indictus V. neopevan, ne imenovan v … ; od tod

2. neizréčen, neizrekljiv, neizrečén, nedopoveden, nedopovedljiv: deus indictus, innominabilis Ap.

3. occ. (kot jur. t. t.) v zvezi: indictā causā brez zagovora, nezaslišan, brez zaslišanja: dictator quem vult civium indictā causā impune potest occidere Ci., indictā capitis condemnare civem Romanum Ci., i. c. aliquem trucidare Cu.

inēdito

A) agg.

1. neobjavljen

2. še neznan; nov, najnovejši:
pettegolezzo inedito najnovejše čenče

B) m neobjavljeno delo

in-excōgitātus 3 (in, excōgitāre) še neizmišljen, še neizumljen: honor Suet., remedium Plin.

inexigible [-žibl] adjectif neizterljiv; še ne zapadel; (pogoji) ki jih ni mogoče staviti

inexpérimenté, e [-rimɑ̃te] adjectif neizkušen, neizveden, nevešč, še ne preizkušen (postopek)

alpiniste inexpérimenté neizkušen alpinist

in-expertus 3 (in, expertus)

I. med. ki še ne zna česa, neizveden, neizkušen v čem, nevešč česa: dulcis inexpertis cultura potentis amici H.; z obj. v gen.: lasciviae inexperti T.; s praep.: ad contumeliam inexpertus animus L.; zevg. z dat.: bonis inexpertus et insuetus exercitus L.

— II. pass.

1. nepreizkušen, neposkušen: ne quid inexpertum relinquat V. da bi vse poskusil.

2. nepreizkušen, ne(po)znan: legiones bello inexpertae T., exercitus L., puppis O., fides L., in. illis supplicia T., labor T., remedia Cu., Austri Val. Fl., genus quaestionis Plin. iun., arces Sil., carmen Stat.

īn-fāns -antis (in [priv.], fārī) „ne govoreč“

I. nem, mutast: scribit Herodotus Croesi filium, cum infans esset, locutum Ci.; pesn. pren.: infantes statuae (prim. statuā taciturnior) H.

— II. (kakor gr. νήπιος) o otrocih:

1. še ne govoreč, bebljajoč, jecljajoč: infanti vagiat ore puer O.; od tod enalaga: infans ... pudor H. sramežljivo jecljanje v zadregi.

2. zelo mlad, majhen: Iuv., habebat ex Noviā infantem filium Ci., infantium puerorum incunabula Ci., puer infans semestris Val. Max., infantes conditores urbis L. (o Romulu in Remu); fem.: infanti pupillae fortunas patrias ademit Ci., infans filia Suet.; metaf.: catuli Plin., boletus Plin. mlada goba.

3. otroški, otrokov: infantia saxo discutit ossa O., infantia pectora O.

4. otročji, trapast: omnia fuere infantia Ci. ep.

5. subst. m. (majhen) otrok (prim. šp. „infant“ in sl. tuj. „fant“): ardor animi ex infantium ingeniis elicit voces Ci., infantibus parcere C., aspicit infantem et „cresce puer“ dixit O., ingenuus infans semestris L., natus infans Vitr. novorojen; fem.: quartum intra mensem defuncta infante T., infantem suam reportavit Q., infantes parentibus orbatae Plin. iun., ab infante Col. od (svojih) otroških dni, od malega = ab infantibus Cels. (o več osebah); katahrestično o otroku v materinem telesu: in alvo materna componitur infans O., conceptus creverat infans O.

— III. brez govorniškega daru, nezgovoren: homines diserti ... et infantes Ci., Scipionem accepimus non infantem fuisse Ci., nihil Lentulo infantius Ci., si nihil dixissem, ne infantissimus ... viderer Ci. brez najmanjšega govorniškega daru; meton.: Fannii historia neque nimis est infans, neque perfecte diserta Ci. —

IV. = īnfandus neizrekljiv, nezaslišan: facinus Acc. fr.

Opomba: Gen. pl. infantium: (npr.) L., pa tudi infantum: Plin. iun.

īnfantīlis -e (īnfāns)

1. otroški, otročji: Aug., Hier., vestis Ulp. (Dig.), blandimenta Iust.

2. mlad, še majhen: uterus Ap.

in-gūstātus 3 (in [priv.], gūstāre) še nikdar (prej) uživan, pokušen: ilia rhombi H.

iniugis -e (in, iugum) še ne vprežen v jarem: hostia Macr. darilno živinče, ki še ni nosilo jarma, boves P. F.

inoccupato

A) agg.

1. redko nezaseden

2. brezposeln, ki še ni bil zaposlen

B) m (f -ta) brezposelni; kdor še čaka na prvo zaposlitev

in pectore tujka latinsko agg. invar. ekst. uradno še neimenovan