Franja

eresiarca m (pl. -chi) relig. začetnik krive vere, vodja krivovercev

generātor -ōris, m (generāre)

1. začetnik rodu, roditelj, gojitelj: nosse autem (prisci viri) generatores suos optime poterant CI., Acragas, ... magnanimum quondam generator equorum V. rednik; (o živalih) žrebec: PLIN.

2. stvaritelj (česa), ustvarjalec, stvarnik: speciei VULG. lepe podobe (postave).

haeresiarcha -ae ali haeresiarchēs -ae, m (gr. αἱρεσιάρχης) poglavar, začetnik verske ločine, — krivoverstva, krivoverec: Eccl.

heresiarca moški spol krivoverec, začetnik krive vere

heresiarch [herí:zia:k] samostalnik
začetnik krive vere

krétalac -aoca m začetnik, pobudnik, gibalec

parēns² -entis, f, m (parere = gīgnere)

1. f roditeljica, rodnica, mati: parens Idaea O. ali parens Idaea deûm V. = Cybele, Tegeaea ali Euandri O. = Carmenta, principum coniuges ac parentes T. soproge in matere.

2. m roditelj, rodnik, oče: Enn. ap. Non., T., parens tuus, Torquate Ci., mortem offerre parenti Ci., solitae parentis (= Iovis) laudes H., parens liberorum an orbus Q., uterque parens O. oba roditelja, oba starša, oče in mati; occ.
a) prednik, ded, praded, praoče, očak: Tros V. praoče Trojancev, parentis (praočeta) Pilumni Turnus valle sedebat V. (prim.: Pilumnus illi (sc. Turno) quartus pater (= abavus prapraded) V. in: Dauno possem incolumem (sc. Turnum) servare parenti (praoče) V., victor Abantiades patrios cum coniuge muros intrat et inmeriti vindex ultorque parentis (deda) adgreditur Proetum O.
b) bratranec: parens et ipse Tarquinii Eutr. (o Brutu).

3. parentēs -um in -ium, m roditelji, starši (naspr. liberī): Pl., H., T. idr., parentes cum liberis C., liberi parentes suos orabant Ci., pietas in parentes Ci., rusticis parentibus natus Macr. sin kmečkih staršev; occ.
a) stari = ded in babica, praded in prababica, praočetje, predniki (prim. gr. πατέρες): Icti., si ad pueros pertinebit, de liberis suis cogitent, si ad senes, de patribus aut parentibus Ci., veterum decora parentum V., more parentum V. (prim. more maiorum).
b) svojci, sorodniki, bratranci: Fl., Lamp., solent rei capitis adhibere vobis parentes, duos fratres ego nuper amisi Cu. — Parens in parentes tudi o živalih in rastl.: Varr., Plin., Stat., Cels.

4. metaf. m in f oče, mati = začetnik (začetnica), ustanovitelj(ica), utemeljitelj(ica), vzročnik (vzročnica), povzročitelj(ica), iznajditelj(ica), izumitelj(ica); o stvareh = vir, vzrok: Plin., operum, philosophiae Ci., curvae lyrae H. iznajditelj, izumitelj, neque enim te fugit laudandarum artium omnium procreatricem quandam et quasi parentem eam quam φιλοσοφίαν Graeci vocant ab hominibus doctissimis iudicari Ci., earum rerum parens est sapientia Ci.; tudi = hranitelj, ohranjevalec, vzdrževalec, dobrotnik (poseb. kot častni priimek): patriae T., legionum Stat., conservatorem urbis, quem parentem esse dixerunt Ci. ep.; occ. materinsko (matično) mesto, materinska (matična) dežela: certare pio certamine cuiuslibet bonae artis ac virtutis ausi sumus cum parentibus quaeque civitas et conditoribus suis L., Sidon Thebarum Boeotiarum parens Plin., cum ita contra matrem suam ac parentem urbem consurgeret Fl.

Opomba: Parēns pomeni očeta in mater kot roditelja, starša, torej v naravnem razmerju, pater, mater pa bolj v nravnem, socialnem in državljanskem razmerju.

poletárac -rca m
1. godnjak, goden ptič: djeca stadoše plesati kličući kao -i kad iskoče prvi put iz gnijezda
2. ekspr. začetnik v kaki stroki, v kakem gibanju: književni -i

poulain [pulɛ̃] masculin žrebe; figuré začetnik v športu, literaturi, študiju (ki ima svojega pokrovitelja)

poulain de chargement naprava, mostiček za razkladanje sodov s tovornjaka

prīncipium -iī, n (prīnceps)

I.

1. začetek, izvir, izvor, počelo: Ter., V., Cu. idr., ex principiis oriuntur omnia Ci., nec principium nec finem habere Ci., hinc omne principium, huc refer exitum H., in principio dicendi (govora) Ci., stetit apud principium (pri začelju) pontis T., principium capessere T. zače(nja)ti, principium ducere a re Ci. začetek izvajati (izpeljevati) od česa, zače(nja)ti kaj, principium ducere ab aliquo O. rod šteti od koga, izvirati od koga, biti rodu koga; pogosto abl. prīncipiō v začetku: principio semper vigilavi Ci., veris S. fr., L., anni, belli, orationis L.; toda: Cato scripsit in principio originum suarum Ci. ali in principio totius summae L. v uvodu celotnega očrta (= svojih Izvorov (Origines)), principio atque Pl. brž ko, a principiis Ci. od začetka, spočetka, sprva; occ. začenjajoči = začetnik (začetnica): Faucia curia fuit principium L. je začela (glasovanje), je prva glasovala, Graecia principium moris fuit O. Grki so začetniki (so začeli), mihi Belus avorum principium Sil. Bel(us) je začetnik mojega rodu (je moj prednik).

2. meton.
a) podstava, osnova, podlaga, temelj, tudi prvina, element: id est principium urbis Ci., quattuor genera principiorum Ci., omnium rerum principium aqua Vitr., principia rerum, iuris Ci., principia naturae ali naturalia Ci. izvirni nagoni.
b) prvo mesto, prvenstvo: principium columenque omnium rerum pretii margaritae tenent Plin. prvo in najvišjo ceno; occ. (= gr. ἀρχή) vladavina, vladarstvo, oblast: Tert. —

II. (kot voj. t.t.) principia

1. prve vrste, prvi redovi, vojaki sprednje (sprednjega dela) vojske, čelo vojske: aciem transversis principiis in planum ducit S., equites post principia collocat L., primani stratis unaetvicensimanorum principiis aquilam abstulere T.; šalj.: hic ero post principia, inde omnibus signum dabo Ter.

2. glavni (osrednji) prostor, glavni stan v ostrogu okrog poveljnikovega šotora, kjer so imeli govore in vojna posvetovanja: principia castrorum Iust., iura reddere in principiis L., centuriones in principia vocat T.; o grškem taboru (ostrogu): statuit tabernaculum in principiis N.

prōgenitor -ōris, m (nom. sg. iz prōgīgnere) začetnik rodu, praoče, praded, prednik: si tui veretur te progenitoris, cedo Acc. fr., domo eadem fuit contentus quā Eurysthenes, progenitor maiorum suorum, fuerat usus N., quid peperisse duos et dis placuisse duobus et forti genitore et progenitore Tonanti esse satam prodest? O.; v pl.: Vulg., Isid.

retractātor -ōris, m (retractāre)

1. ponovni začetnik, ponovni začenj(ev)alec, ponovni (iz)vršitelj: Isid.

2. nasprotovalec, zavrač(ev)alec, odklanj(ev)alec kaj storiti ali početi: officii Tert.

sēmen -inis, n (indoev. kor. *sē- (prim. se-rō, pf. sē-vī) sejati, prim. Sēmō, Sēmōnēs, Sēmōnia, umbr. semenies = lat. sēminis, stvnem. sāmo = lit. pl. semen-s = nem. Samen = ang. seed = sl. seme)

1. (rastlinsko) seme: VARR., COL., ECCL. idr., quem sua manu spargentem semen convenerunt CI., terra semen excepit CI., in seminibus est causa arborum et stirpium CI., in semen abire PLIN. iti v seme, kaliti; occ.
a) pirino seme, pira: COL., PLIN.
b) mladika, grebenica, sadika, sajenica, ključ, rezníca, potaknjenec: VARR., semina ponere V. ali serere COL. saditi sadike, semina (sc. vitium) V.

2. metaf.
a) (božansko, človeško in živalsko) seme, sperma: PL., CELS. idr., ex ope Iunonem memorant Cereremque creatas semine Saturni O., genitus de semine Iōvis O., sollicitatur id [in] nobis, quod diximus ante LUCR., in semine omnis futuri hominis ratio SEN. PH., semen (sc. asini) conceptum VARR.; occ. ribji zarod, ribje mladice v ribnikih: marina semina COL.; pesn. (o drugih stvareh) prvina, element: semina rerum O. ali terrarum, flammae V. ali ignis, nubis, aquarum, vaporis LUCR.

3. meton.
a) rod, pleme, pri živalih tudi pasma: propria Romani generis et seminis CI., ipsa regio semine orta L., videndum, ut boni seminis pecus habeas VARR., meliore semine eae caprae, quae bis pariant VARR., semine ab aetherio V. (o Sončevih konjih), saeva leonum semina V. leglo, skot, gnezdo.
b) pesn. otrok, sin, potomec, zarojênec: semina matrum O., semina Phoebi (= Aesculapius) O., non tulit in cineres labi sua semina, sed natum eripuit flammis O., Lyci nefandum semen SEN. TR.

4. pren. seme = začetek, prapočetek, spočetek, nastanek, (glavni) vzrok, pravzrok, (prvi) povod, osnova, podlaga, izhodišče, (iz)vir, izvor, prasnov ipd.: PL., Q., SEN. PH., GELL. idr., stirps ac semen malorum omnium CI., bellorum civilium semen et causa CI., vix tamen illa, quae tum conspiciebantur, semina erant futurae luxuriae L., semina nequitiae O., semina veteris eloquentiae T., semina odiorum iacere, semina discordiae praebere T.; konkr. = začetnik, povzročitelj, vzročník (vzróčnik): huius belli semen tu fuisti CI., semina discordiarum L. (o tribunih).

sēminātor -ōris, m (sēmināre)

1. sejalec, sevec; pren. sejalec = začetnik, početnik, povzročitelj, vzročník (vzróčnik), ustvarjalec, stvarnik, stvaritelj, tvorec, tvoritelj, oče: omnium rerum, quae naturā administrantur, seminator et sator et parens, ut ita dicam, atuqe educator et altor est mundus CI., qui est versus omnium seminator malorum CI., tamquam fallaciae seminatores LACT., inimicus ille seminator IULIANUS AP. AUG.

souche [suš] féminin štor, parobek; korenine rastline; kontrolni listek ali kupon, talon; figuré začetnik rodu, praded; rod; izvor; architecture temeljno zidovje; temelj dimnika (nad streho)

souche d'un chéquier talon čekovne knjižice
carnet masculin à souche(s) beležni blok s taloni
mot masculin de souche latine beseda latinskega izvora
de vieille souche iz starega rodu
dormir comme une souche spati ko ubit
faire souche imeti potomce
ne pas se remuer plus qu'une souche, rester comme une souche ostati nepremičen, ne se premakniti

stirps množina stirpes [stə:ps, -pi:z] samostalnik
družina, veja družine
pravno začetnik veje družine

Studienanfänger, der, študent začetnik

tīrunculus -ī, m (demin. tīrō)

1. mladiček, novinček, novaček, novačič: tirunculus miles Suet.

2. metaf. sploh novinček, mlad začetnik, učenec: Sen. ph., Col., Iuv. idr., quod me, quamquam tirunculum, sollicitavit ad emendum Plin. iun.

Trendsetter, der, začetnik mode, sprožilec trenda

abbiccì m invar. abeceda (tudi pren.):
essere all'abbiccì biti začetnik
non sa neanche l'abbiccì della medicina nima niti pojma o medicini