Franja

Teāte -is, n Teáte (m, gen. Teáta), glavno mesto Marukinov v Samniju (zdaj Chieti): Sil. — Od tod preb. Teātīnī -ōrum, m Teatín(c)i, Teátčani: Plin.

Thēbae -ārum, f (Θῆβαι), soobl. Thēbē -ēs, f (Θήβη) Tébe (Téba)

1. Thēbae (Boeōtiae), najstarejše in najznamenitejše, zato tudi glavno mesto Bojotije, rodni kraj pesnika Pindarja; te „sedmerovratne Tebe“ oz. „Tebe s sedmerimi vrati“ je po mitološkem izročilu zgradil Kadmos: Acc. ap. Prisc., Varr., Ci., L., N., O., Plin. idr.; v soobl. Thēbē: O.

2. Thēbae, „stovratne Tebe“ oz. „Tebe s stoterimi vrati“, staro glavno mesto Zgornjega Egipta (Thebais) ob Nilu, prej prestolnica egiptovskih kraljev, pozneje imenovano Διὸς πόλις (Diospolis): T., Mel., Plin. idr., hecatompyloe Thebae Amm., Thebas Thebaidos, quae hecatompylae appellantur Hyg.; v soobl. Thēbē: Plin., Iuv.

3. Homerjeve Thēbae, mesto v Miziji, ki ga je uničil Ahil, prestolnica Eetiona, Hektorjevega tasta: O., Pr.; v soobl. Thēbē: Cu., Plin.; zelo rodovitna pokrajina okrog tega mesta se je imenovala Campus Thebes L. ali Campus Thebe Mel. (τὸ Θήβης πεδίον) Tebsko (Tebansko) polje, Tebska (Tebanska) ravnica, Tebska (Tebanska) ravan.

4. Thēbae (Thessalae, Phthīōticae ali Phthīae, Θῆβαι αἱ Φϑιώτιδες), primorsko mesto v tesal(ij)ski Ftiotidi, pozneje imenovano Φιλίππου πόλις (Philippopolis): L., Plin.

5. Thēbae Lūcānae Lukan(ij)ske Tebe, ki jih že za časa Katona starejšega ni bilo več: Plin.

6. kraj na Sabinskem: Varr. (ki piše Tēbe). — Od tod adj.
a) Thēbaeus 3 (Θηβαῖος) tébski, tebájski, tebánski (= k egiptovskim Tebam sodeč): Cl.
b) Thēbaïcus 3 (Θηβαϊκός) tébski, tebájski, tebánski (= v egiptovskih Tebah, iz egiptovskih Teb): Plin.; subst. Thēbaïcae -ārum, f (sc. |palmulae) tébski (tebájski, tebánski) datelj(n)i: Stat.
c) Thēbaïs -idis in -idos, f tébska, tebájska, tebánska α) = k bojotijskim Tebam sodeča, iz bojotijskih Teb (prihajajoča): chelys Stat. Tebanca Amfiona; subst. αα) Thēbaïdēs -um, f (sc. feminae) Tebánke: O. αβ) Thebaïs -idos, f Tebáida, Stacijeva pesnitev o bojotijskih Tebah: Iuv. β) = k egiptovskim Tebam sodeča, iz egiptovskih Teb (prihajajoča); subst. Thēbaïs (sc. terra) Tebáida = Zgornji Egipt (z glavnim mestom Tebe): Plin., Hyg.; poznolat. soobl. Thebaïda -ae, f: Hier., Cass., Isid. γ) = k mizijskim Tebam sodeča, iz mizijskih Teb (prihajajoča); subst. Thēbaïs (mizijska) Tebánka: Thebais est Andromache O.
d) Thēbānus 3 tébski, tebájski, tebánski α) = k bojotijskim Tebam sodeč: agri Acc. ap. Non., modi H. Pindarjevi napevi, oratores Ci., arx (urbs) H. = bojotijske Tebe, deus Pr. = Hercules, dea O. = Ino (Leucothea, Matūta), mater = Agave O. ali Niobe Stat., genetrix Stat. = Leucothea, soror O. = Antigone (Eteoklova sestra), duces Pr. ali fratres Lucan. ali par Petr. = Eteocles in Polynices, semina O. zmajevi zobje, ki jih je posejal Tebanec Kadmos, aenigma Mart. tebanske Sfinge; subst. Thēbānus -ī, m Tebánec, preb. Teb: Epaminondas, Pelopidas, nemo N., Phrixus Mart.; pogosto pl. Thēbānī -ōrum, m Tebánci: Ci., L., N., Corn. β) = k mizijskim Tebam sodeč: mater V. ali subst. Thēbāna -ae, f Tebánka = Andromache: V.

town [táun] samostalnik
mesto

the town mesto, mestno življenje; mestna občina (uprava); mestno prebivalstvo; mestni volivci
to town v mesto, britanska angleščina zlasli v London
out of town zunaj mesta, ne v mestu, na deželi, na potovanju
town and gown prebivalci in študentje mest Oxforda in Cambridgea
town clerk mestni sekretar (najvišji mestni uradnik)
town council mestni (občinski) svet
town councillor mestni (občinski) svétnik
town crier mestni izklicevalec, oklicevalec
town hall mestna posvetovalnica
town house hiša v mestu (v nasprotju s hišo na deželi); britanska angleščina rotovž; ameriško, olepševalno mestna ubožnica
town planning mestno planiranje
town rates občinske (mestne) dajatve
town major britanska angleščina, vojska poveljnik mesta
county town glavno mesto grofije (pokrajine)
girl of town, woman of town prostitutka
man about town svetski človek, lahkoživec; eleganten brezdelnež
he is the talk of the town vse mesto govori o njem
to go up to town iti v mesto, (zlasti britanska angleščina) v London
to go to towns! imeti uspeh, uspešno (kaj) opraviti
to paint the townred vznemiriti mesto z velikim hrupom, z razgrajanjem
to take to town sleng zmesti, zmešati, zbegati

Trēverī ali Trēvirī -ōrum, m

1. Tréver(c)i, Trévir(c)i, veliko germansko pleme ob levem bregu Rena do reke Maas. Sloveli so kot odlični konjeniki; njihova konjenica se je odlikovala v spopadih z Rimljani. Ime tega plemena je ohranjeno v današnjem mestnem imenu „Trier“: C., L. epit., T.; sg. Trēvir -ī, m Trévir(ec): Lucan., T.; v šalj. dvoumju: Treviros vites censeo: audio capitales (sc. tresviros ali triumviros) esse; mallem auro, aere, argento essent (sc. tre(s)viri ali triumviri, tj. denarni predstojniki, (o)skrbniki) Ci. ep. pazi se Trevircev: slišim, da so morilski ljudje; rajši bi videl, da bi kot finančni predstojniki prispevali obilo zlata, medi in srebra.

2. Tréveri, Tréviri, glavno mesto Treverov: Amm.; prej Augusta ali Colonia Treverorum (zdaj Trier): Mel. Od tod adj. Trēvericus ali Trēviricus 3 tréverski, trévirski: ager Plin., tumultus T., urbs (= Trier) Aus.

Tricastīnī -ōrum, m Trikastín(c)i, keltsko pleme v Narbonski Galiji blizu današnjega mesta Aouste med rekama Drome in Isère: L.; njihovo glavno mesto je bilo Augusta Tricastinorum: Plin.

Tungrī -ōrum, m Túngri, pleme v Belgijski Galiji: Plin., T., Amm.; njihovo glavno mesto je bilo Tungrī -ōrum, m Túngri (zdaj Tongern): Amm. — Sg. Tunger -grī, m Túnger: Sil.

Tyrus (L., Cu., Stat., Iust.) in Tyros (V., Mel., Plin.) -ī, f (Τύρος, fen., hebr., ugaritsko ṣr, asir. ṣurri) Tír, primorsko trgovsko mesto in pristanišče, glavno mesto Fenicije (zdaj ṣūr), materinsko mesto Kartagine. Tirci so sloveli po pridobivanju škrlata in barvanju oblačil s škrlatom: Ci., O., Pr., Tib.; meton. škrlat, bager, škrlatna (bagrena) barva: Mart. — Od tod adj. Tyrius 3 (Τύριος)

1. tírski, iz Tira doma (izhajajoč, izvirajoč): puella ali paelex O. = Evropa, hči tirskega kralja Agenorja, taurus Mart. bik, ki je odpeljal Evropo; pl. subst. Tyriī -ōrum, m Tírci, preb. Tira: L., Ci., Mel., Lucan.

2. meton.
a) kartažánski, kartáginski: urbs V. = Carthago, tori O. = svatovanje (ljubimkanje) med Didono in Enejem, ductor Sil. = Hannibal; pl. subst. Tyriī -ōrum, m Kartažáni, Kartáginci: V.
b) tébski, tebánski: exsul Stat. = Polynices, ductor Stat. = Eteocles, plectrum Stat. = Amphionis; pl. subst. Tyriī -ōrum, m Tébci, Tebánci: Stat.

3. škrlaten, bagren: amictus chlamys, lores, colores O., vestes H., torus Tib.; subst. Tyrium -iī, n škrlatna (bagrena) obleka, škrlatno (bagreno) oblačilo: Tert.

Ubiī -ōrum, m Úbijci, germansko pleme, ki je v Cezarjevem času naseljevalo področje ob desnem bregu Rena od reke Lahn v smeri proti današnjemu Kölnu; v Avgustovem času jih je M. Agripa preselil na levi breg Rena. Ker so bili Cezarju naklonjeni, so jih drugi Germani sovražili: C., T., Plin., Suet.; njihovo glavno mesto je bilo oppidum (civitas) Ubiorum T., pozneje (od l. 50 po Kr.) imenovano colonia Agrippina (zdaj Köln, starejše sl. Kolonija), ara Ubiorum T. (Agripi na čast na ubijskem ozemlju postavljeni žrtvenik, okrog katerega je nastal trg). — Od tod adj. Ubius 3 úbijski: mulier T.

Vaccaeī -ōrum, m Vakcéjci (Vakájci), bojevito pleme v Tarakonski Hispaniji; njihovo glavno mesto je bila Pallantia Palancija (Palantija): Ci. (ki to besedo šalj. izpeljuje iz vacca, češ: Vaccaei so „prebivalci kravje dežele“), L., Plin.

Vangionēs -um, acc. -ēs in -ăs, m Vangíoni, germansko pleme, ki je živelo ob levem bregu Rena okrog današnjih mest Worms in Spine: C., Lucan., Plin., T.; metaf. glavno mesto Vangionov (zdaj Worms): Amm.

Varšava samostalnik
(glavno mesto Poljske) ▸ Varsó

Veliocassēs -ium, m (C., Hirt., Plin.) in Veliocassī -ōrum, m (C.) Veliokási, keltsko pleme, ki je živelo na desnem bregu Sene; njihovo glavno mesto je bil Rotomagus Rotomag (zdaj Rouen v Normandiji).

Venetī -ōrum, m (Ἐνετοί, pozneje Ἑνετοί; od tod pri Polibiju Οὐένετοι) Véneti

1. ljudstvo, ki je živelo ob severozahodni obali Jadranskega morja na ozemlju današnje Benečije, izhajalo pa naj bi iz paflagonskega plemena Enetov ali Henetov (gl. Antēnor): N. fr., L., Mel., Plin., Sil., T., Iust.; sg. kolekt. Venetus -ī, m Vénet: Lucan. Od tod
a) adj. Venetus 3 vénetski: Eridanus Pr., gentes Sil., terrae Mart., Vergilius Macr., Mantua Sid.
b) subst. Venetia -ae, f (Ἐνετική) Venétija, Vénetsko, dežela Venetov: L., Plin., Vell. idr.

2. keltsko pleme v Lugdunski Galiji na južni obali Bretanje; njihovo glavno mesto je bilo Venetae Venete (zdaj Vannes): C., Fl. Od tod
a) subst. Venetia -ae, f Venétija, Vénetsko, dežela Venetov: C.
b) adj. Veneticus 3 vénetski: bellum C. Rimljanov z Veneti, insulae Plin.

3. pleme v Aziji: Mel.

4. inačica za Venedī (gl. Venedī).

Vesontiō -ōnis, m Vezonción, glavno mesto Sekvancev, kjer je Cezar l. 58 premagal Ariovista (zdaj Besançon): C., Aus.

Vienna -ae, f Viéna, glavno mesto Alobrogov (Alobrožanov) v Narbonski Galiji (zdaj Vienne): Ci. ep., C., Mel., Plin., Mart., T. Od tod adj. Viennēnsis -e viénski: ager Plin., colonia T.; subst. Viennēnsēs -ium, m Viénci, preb. Viene: Vell., Plin., Plin. iun., T.

Vindelicī -ōrum, m Vindéliki, keltsko pleme, ki je v času rimskih cesarjev živelo na ozemlju med Retijo in Donavo; njihovo glavno mesto je bilo Augusta Vindelicorum (zdaj Augsburg): H., Plin., T., Vell., Suet., Serv. Od tod adj. Vindelicus 3 vindéliški: orae Mart., saltus, spolia Cl.

Volscī (v najboljših rokopisih tudi Vulscī) -ōrum, m Vólski (Vúlski), staroitalsko pleme v Laciju ob spodnjem toku reke Liris do Tirenskega morja; njihovo glavno mesto je bila Suessa Pometia Svesa Pometija (Pomecija): Ci., L., V., Mel., Plin.; meton.: in Volscos mittit L. v Volske = na volskovsko ozemlje, na ozemlje Volskov. Od tod adj. Volscus 3 vólskovski, vólški: gens Ci., V., ager L.; adv. Volscē (po) volskovsko: fabulari Tit. ap. Fest.

Zagreb samostalnik
(glavno mesto Hrvaške) ▸ Zágráb

Ἀμύκλαι, ῶν, αἱ staro glavno mesto Lakonije (blizu Sparte).

Ἄργος, ους, τό ime mnogih grških mest 1. glavno mesto Argolide. 2. Agamemnovo kraljestvo z gl. m. Mikene. 3. celi Peloponez.