Franja

čober [ó] moški spol rastlinstvo, botanika der Steinquendel, die Kalaminthe; (mačja zel) Clinopodium: der Wirbeldost; (dobra misel) der Dost; (kraški šetraj) das Winter-Bohnenkraut
alpski čober rastlinstvo, botanika Acinos: der Alpen(stein)quendel

damnātio -ōnis, f (damnāre)

1. obsodba: d. sine defensione Ci., damnationem voluntariā morte praevertere T. ogniti se obsodbi, damnationem anteire veneno T. obsodbo prestreči; z obj. gen.: d. Sex. Roscii, d. absentis Ci.; z gen. criminis: d. ambitūs Ci. obsojen zaradi … ; z gen. pretii: d. tantae pecuniae Ci. na tolikšno vsoto denarja; kazen z ad: d. ad poenam sempiternam Lact.

2. pren.
a) plačilna dolžnost: Icti.
b) zavržba: apiastrum in confessa damnatione est venenatum Plin. je, kakor je znano, zavržena strupena zel.

Glaucus -ī, m (Γλαῦκος) Glávk,

1. Sizifov sin, ki so ga raztrgali njegovi lastni konji: V.

2. pravnuk prejšnjega, Hipolohov sin, vodja likijskih čet, ki je prišel na pomoč Trojancem, Diomedov prijatelj: H.

3. ribič v Antendonu, ki je zaužil neko zel in zamaknjen skočil v morje, kjer sta ga Ocean in Tetija spremenila v morskega boga; odtlej je kot Nerejev ljubljenec vedeževal z Nereidami: O., STAT., Glauci chorus (= Nereides) V., Glaucum saltare VELL. Glavka pantomimsko prikazovati.

hermū-botanē -ēs, f (gr. Ἑρμοῦ βοτάνη Hermova zel) bot. golšec, ščirovnik: Ap. h.

Hermū poa -ae, acc. -an, f (gr. Ἑρμοῦ πόα Hermova zel), bot. = hermūbotanē: Plin.

kug|a ženski spol (-e …) medicina die Pest, figurativno der schwarze Tod; tehnika die Pest (kositrova Zinnpest); medicina -pest (bubonska Beulenpest, Drüsenpest, pljučna Lungenpest, živalske: goveja Rinderpest, kokošja Geflügelpest, prašičja Schweinepest, zajčja Hasenpest)
sramna kuga (konjski sifilis) die Beschälseuche
žitna kuga die Kribbelkrankheit
račja kuga živalstvo, zoologija, medicina die Krebspest
rastlinstvo, botanika vodna kuga (račja zel) die Wasserpest
bubo kuge medicina die Pestbeule
epidemija kuge die [Pestepidemie] Pesteppidemie
bolan za kugo pestkrank
oboleli za kugo der Pestkranke ( ein -r)
figurativno smrdeti kot kuga wie die Pest stinken
ogibati se koga kot kuge (jemanden) meiden wie die Pest

Mercurius¹ -iī, m (mercārī, merx; Mercurius a mercibus est dictus Fest.) Merkúr, sin Jupitra in Maje, starolatinski bog trgovanja, prometa, dobička in zvijače, čigar praznik so trgovci obhajali 15. maja. Pozneje, ko so ga poistovetili z grškim Hermesom (Ἑρμῆς) je bil Merkur za Rimljane božji sel, iznajditelj lire, spremljevalec duš v podzemlje, varuh poti in telovadbe, bog govorništva, vzor duševne in telesne spretnosti: Varr. ap. Non., Ci., V., H., O., T. idr.; C. (De bel. Gall. 6, 17) imenuje Mercurius tudi nekega neznanega galskega boga, podobnega germanskemu Wutanu: maxime Mercurium colunt. Umetniki so upodabljali Merkurja kot mladeniča cvetočih lic z znaki božjega sla, tj. s krilatim popotnim klobukom (petasus, gr. πέτασος), krilatimi čevlji (talaria, gr. πέδιλα) in glasniško palico (caduceus, gr. κηρύκειον) ali s čarovno palico (virga), znakom spremstva (v podzemlje). Preg.: non ex quovis ligno fit Mercurius Ap. Apel. (kakor Ἑρμῆς) hêrma, četverorob steber s Hermesovim doprsnikom na vrhu: accidit ut una nocte omnes Hermae, qui in oppido erant Athenis, deicerentur praeter unum, qui ante ianuam erat Andocidi (itaque ille postea Mercurius Andocidi vocitatus est) N.; poseb.: aqua Mercurii O. Merkurjev studenec (ob Apijevi cesti); stella Mercurii Ci. planet Merkur; tumulus Mercurii L. Merkurjev grič (holmec), po nekem punskem božanstvu imenovana vzpetina pri Novi Kartagini v Hispaniji; promunturium Mercurii (Ἑρμαῖον) L. Merkurjev rt, vzhodni rt zaliva pred Kartagino, zdaj Cap Bon ali Ras Addar. — Od tod adj. Mercuriālis -e Merkúrjev, merkúr(ij)ski: caduceus Ap., Mercuriali mihi cognomen mihi imposuere H., viri Mercuriales H. Merkurjevi ljubljenci = učenjaki ali pesniki, poseb. lirski pesniki, cursus Mucr. krožnica, tek planeta Merkurja, herba Mercurialis Ca., Ap. h. ali samo mercurialis Plin. (bot.) golšec, (starejše) usačnica, usačna zel; subst. Mercuriālēs -ium, m merkurijáli, skupščina trgovcev v Rimu, ustanovljena l. 495: Ci. ep.

ráčji¹ (-a -e) adj. da, di, dell'anatra, anserino:
bot. račja zel elodea, peste d'acqua (Elodea canadensis)
med. račja hoja andatura anserina
račji mladič anatroccolo

rādīx -īcis, f (iz indoev. kor. *u̯r̥d-; prim. gr. ῥάδῑξ -ῑκος vej(ic)a, šiba, ῥάδαμνος mladika, ῥαδινός, [ajol. βράδινος] vitek, uren, ῥαδαλός hitro zrasel, vitek, ῥίζα [iz *Ƒρίδi̯α, lezboško βρίσδα] korenina, got. waúrts = stvnem. wurz rastlina, zel = nem. Wurz, Wurzel, lat. rāmus, radius, tuj. v stvnem. retih, nem. Radieschen in Rettich, tuj. v sl. redkev)

I. koren, korenina, korenika dreves, rastlin: Plin. idr., radīces palmarum agrestium Ci., radicibus eruta pinus V., agere radicem ali radices Varr., O., Ci. korenine = capere (radicem) radices Ca. pognati (poganjati); occ. užitni koren: Sen. ph., Cels. idr., genus radicis, quod appellatur chara C., radix dulcis Cels. sladki koren, radix lanaria Col. milnica (prim. rādīcula 2. a), Syriaca Col. redkev, redkvica; poseb. redkev, zlasti redkvica: Cels. idr., radices lassum pervellunt stomachum H., intiba et radix O. —

II. metaf. koren, korenina =

1. najnižji, najspodn(j)ejši del kake stvari, s katerim se drži česa drugega: Cels., Petr., Plin. idr., linguae O., silex avolsa imis radicibus V., humilis radix insulae Plin. iun. plitki temelji, pluma in cutem radices egerat O.

2. montis, collis radix in pl. radices podgorje, vznožje: N., Cu., Mel., Petr. idr., sub (ob) ipsis radicibus montis C., Massici, Caucasi radices Ci., Pyrenaei Plin.

3. radix virīlis moško spolovilo, penis: Cael. (v rokopisih ni razvidno ali gre za radix ali radius virilis).

4. a radicibus (od temeljev, povsem, popolnoma) evertere domum Ph.

5. vir, izvor, izvir(ek), začetek, deblo, rod, pokolenje: patientiae Ci., Marium ex iisdem, quibus nos, radicibus natum Ci., Apollinis radix Plin. pokolenje, rod; o etimološkem izvoru: Varr.

6. močno dno, trden temelj: Pompeius eo robore vir, iis radicibus Ci. ep. ki tako trdno stoji.

secūriclātus 3 (secūricula)

1. sekirast, sekiren, obliko sekire imajoč: herba securitlata PLIN. sekirasta zel, sekirasti plevel (neki plevel v leči, morda grašica ali grahor, gr. πελεκῖνος).

2. obliko lastovičjega repa imajoč, škarjast: cardines VITR.

semnion -iī, n (menda iz gr. σεμνός) bot. sémnij, sémnion, zel, sicer imenovana theombrotios (gl. to besedo): PLIN.

sīminīnus 3 (simia) opičji: herba Ap. h. opičja rastlina, opičja zel (neka rastl).

simptax -acis, f bot. símptaks, zel, sicer imenovana arnoglossa ali plantago lata = (širokolistni) trpotec: Ap. h.

sinon¹ bot. sínon, neka zel (Sinon ammi Linn.): sinon concoctiones facit, sapore simillima piperi Plin.

syron¹ -ī, n bot. síron, neka zel: molon scapo est striato, foliis mollibus, parvis radice IIII digitorum, in qua extrema alii caput est. Vocatur a quibusdam syron Plin.

terrēstre

A) agg.

1. zemeljski

2. zemeljski, tuzemski, tuzemeljski:
paradiso terrestre biblijsko zemeljski raj (tudi pren.)

3. kopenski:
forze terrestri voj. kopenske sile

4.
edera terrestre bot. prisadna zel, rokova roža, stračin, šmarni slak (Glechoma hederaceum)

B) m, f zemljan, zemljanka

victoriālis -e (victōria) k zmagi sodeč, zmage se tičoč, zmagovalen, zmagoslaven, zmagovit: Cass., pro victorialibus epulares triumphi Amm., herba vicia, id est victorialis Isid. = subst. victōriālis -is, f bot. zel, sicer imenovana Idaea Daphne: Ap. h.

χλόη, ἡ [Et. kor. g'hel-, lat. helvus, rumen, slov. zelen, zel, zelje, nem. gelb (stvn. gelo), sor. χλόος, χλωρός] sveža zelen, mlado zelenje, zelenjava, trava, listje, mladika, brst.