Franja

sencé pl

sencà anatomija temple, pl temples
osiveti na sencah to go grey at the temples

sénčica (-e) f dem. od senca ombretta; pren.
niti za senčico se oddaljiti od začrtane poti non deviare affatto dalla via da percorrere

sénčka (-e) f dem. od senca ombretta

sledíti to follow, (divjad po sledi) to track, to stalk; to come after (ali next); to be subsequent to; to ensue; to succeed

sledíti modi to follow the fashion
sledíti komu z očmi to keep someone in sight
nevihti je sledila tišina a calm followed the storm
poletju sledi jesen autumn follows summer
večerji je sledil ples the dinner was followed by a ball
Edvard VII. je sledil Viktoriji Edward VII succeeded Victoria
sledíti kot senca komu to shadow someone
pismo sledi trgovina letter to follow
nadaljevanje sledi to be continued
kakor dolgo sem jim sledil z očmi as long as I could keep them in view
sledíti iz to result from, (posledica) to be the result of, to be the consequence
iz tega še ne sledi, da je kriv it does not hence follow that he is guilty
iz česar sledi whence it follows
iz tega sledi, da... hence it follows that...
kot sledi as follows, as under
moje mnenje je kot sledi (je naslednje) my opinion is as follows

svetlôba luz f ; claridad f

dnevna svetloba luz de día, luz diurna
sončna svetloba luz solar
proti svetlobi a contraluz
hitrost svetlobe velocidad f de la luz
lom svetlobe (fiz) refracción f de la luz
svetloba in senca claros y sombras
svetloba prihaja od zgoraj la luz viene de arriba

tegimen (starejše tegumen), sinkop. tēgmen -inis, n, pesn. obl. za prozne tegimentum, tegumentum, tēgmentum (tegere)

1. pokrivalo, ogrinjalo, odelo, odeja, odeva, odevalo, oblačilo, obleka: mihi amictui est Scythicum tegimen Ci., consertum tegumen spinis V. ali tegumen … spinā consertum T. oblačilo, tegimen pedum Col. obuvalo, obutev, Germanicus detraxit tegimen capiti T. čelada, šlem, removebitur omne tegminis officium O., tegimen leonis V. koža, loricae aliaque tegmina L. oklepi = haerentia corpori tegmina T., aëneum pectori tegumen L. oklep, textile tegmen Lucr., fluminis Laevius ap. Gell. ledeni pokrov, led; o napravah, strojih = krov, pokrov, streha: machinarum operti tegminibus Amm., tegminibus ferreis Amm.; pesn.: tegmen caeli Ci. (poet.), Lucr. nebesni svod, recubans sub tegmine fagi V. zeleni krov, zelena streha, senca bukve, vites opacae tegminibus Col., t. grani Col. = pleve, exue de paleā tegminibusque suis (sc. hordea) O. vzemi iz strokov = olušči, orobkaj, „orúži“.

2. occ. zaklon, varstvo, kritje, zaščita, obramba, ščit: tegumen exercitus L.

telo¹ [ó] srednji spol (telésa …)

1. der Körper (tudi v pomenu trup) (atletsko athletischer, golo nackter); der -körper (dekliško Mädchenkörper, deško Knabenkörper, moško Männerkörper, otroško Kinderkörper, žensko Frauenkörper, hermafroditsko Zwitterkörper, živalsko Tierkörper)
… telesa Körper-
(barva die Körperfarbe, del die Körperpartie, der Körperteil, govorica die Körpersprache, mesto die Körperstelle, nega die Körperpflege, polovica/stran die Körperhälfte, položaj die Körperlage, površina die Körperoberfläche, senca der Körperschatten, zasuk die Körperdrehung)
intimni deli telesa die Intimzone, der Intimbereich
… celega telesa Ganz-, Ganzkörper-
(masaža die Ganzmassage, obsevanje die Ganzkörperbestrahlung)
ohromelost ene polovice telesa die Seitenlähmung
spodnji/zgornji del telesa der Unterkörper/Oberkörper
telesu lasten, lastni … telesa körpereigen (obramba körpereigene Abwehr)
telesu tuj körperfremd

2. (truplo) ein lebloser Körper; der Leichnam

3. v privzdignjenem pomenu, tudi v razmerju z dušo: der Leib
Kristusovo telo religija der Leib Christi, der Leib des Herrn
pravo nevarnost napada na življenje in telo Gefahr für Leib und Leben
pravo zoper življenje in telo gegen Leib und Leben
razmerje duša-telo das Leib-Seele-Verhältnis

4.
Sv. Rešnje telo der Fronleichnam, das Fronleichnamsfest
|
na telesu (na sebi) am Leibe, am Körper
po vsem telesu am ganzen Körper, am ganzen Leibe (drgetati zittern), an allen Gliedern
predstava o lastnem telesu das Körperschema, das Körperbild
pri živem telesu bei lebendigem Leibe
v telesu im Körper
z dušo in telesom mit Leib und Seele
puder za telo der Körperpuder

Thessalī -ōrum, m (Θεσσαλοί) Tesál(ij)ci, preb. Tesalije (gl. spodaj Thessalia), epirsko pleme, ki je okrog l. 1000 prodrlo v dolino Peneja: Ci., L., Mel., Plin. — Od tod adj.

1. Thessalus 3 (Θεσσαλός) tesál(ij)ski, iz Tesalije prihajajoč (izhajajoč, izvirajoč): pectora Acc. ap. Prisc., equites L., Suet., dux Val. Fl. = Iason, victor H. = Achilles (ki je Tesal(ij)ec); tako tudi ignes H. = v Ahilovem taboru, tela Pr. = Ahilove, currus Val. Fl. = Ahilov, pubes, ora Cat., pinnus O., Stat. ali puppis Val. Fl. = ladja Argo, tentoria Val. Fl. = Argonavtov (Argoplovcev), Tempe H. (med Oso in Olimpom), terra O., Tib., solum Sen. tr., frena Val. Fl., philtra Iuv., veneficus Pl., saga Pr., vox H. čaroven glas, venena H. čarovni strup(i), turba Lucan. čarovnikov, čarovniška; occ. subst.
a) Thessalus -ī, m Tesál(ij)ec = Achilles O., Thessalus senior Stat. = Chiron. — Kot grško lastno ime: Thessalus Lampsacenus Ci. Tesal Lampsačan, Tesal iz Lampsaka.
b) Thessala -ae, f Tesál(ij)ka: casta Cl. = Alcestis; tudi = tesál(ij)ska čarovnica: Lucan., Cl.

2. Thessalicus 3 (Θεσσαλικός) tesál(ij)ski: Plin., Mart. idr., equi Varr., iuga O. pogorje Pelion, aggeres Sen. tr. pogorje, Haemus Lucan. trakijski, dux = Achilles Sen. tr. ali Acastus (Pelionov sin) Sen. tr. ali = Iason Val. Fl., axis Sen. tr. = Ahilov voz, navalia Sen. tr. = Ahilovo ladjevje, crines Cl. = Ahilovi lasje, color Lucr. škrlat, purpur (ki so ga izdelovali v Tesaliji), trabs Sen. tr. = ladja Argo, reges Val. Fl. = Argonavti, remi Val. Fl., Cl. ladje Argo, tyrannus Val. Fl. = Pelion, venenum O., Val. Fl., caedes Lucan. = bitka med Cezarjem in Pompejem (gl. spodaj pod Thessalia).

3. Thessalius 3 tesál(ij)ski: O., Lucan., Ap. Od tod subst. Thessalia -ae, f (Θεσσαλία, sc. γῆ) Tesálija, dežela med Makedonijo, Epirom, Dorido, Lokrido in Egejskim morjem, znana po zdravilnih zeliščih, prav zato pa tudi zloglasna kot čarovniška dežela; slovela je po konjereji (od tod tudi mitološko izročilo o Kentavrih, ki so prvi krotili konje) in po bitki na poljani pri Farzalu, kjer je Cezar l. 48 premagal Pompeja: Ci., O., Cat., Pr., Mel., Plin., Lucan., Ap. (z loc. Thessaliae = in Thessaliā) idr.

4. Thessalis -idis, f (Θεσσαλίς) tesál(ij)ska: ara O. Laodamejin, umbra Pr. senca (= duh) Protezilaja, Laodamejinega soproga; kot subst.
a) Tesál(ij)ka: O., Cl.
b) čarovnica: Lucan.

utŕgati (-am) | utrgávati (-am)

A) perf., imperf.

1. cogliere, spiccare:
utrgati gobo, rožo cogliere un fungo, un fiore

2. strappare, rompere:
utrgati vrv rompere la fune

3. detrarre, defalcare:
utrgati od plače detrarre dal salario

4. pren. (odvzeti) sottrarre; prendere, portar via, assorbire:
utrgali so mu del zemlje gli hanno sottratto parte del terreno
študij mu utrga veliko časa lo studio assorbe molto del suo tempo

B) utŕgati se (-am se) perf. refl.

1. staccarsi; franare:
pobočje se je utrgalo il pendio è franato

2. pren. distaccarsi, andarsene; delinearsi:
v temi se je utrgala senca nelle tenebre si delineò un'ombra

3. pren. balenare; scoppiare:
na nebu se je utrgal blisk nel cielo balenò un fulmine
v dvorani se je utrgalo ploskanje nella sala scoppiò fragoroso un applauso
nad mestom se je utrgal oblak sulla città si è abbattuto un nubifragio
tako se je napil, da se mu je utrgalo si ubriacò al punto da uscire di senno

C) utŕgati si (-am si) | utrgávati si (-am si) perf., imperf. refl. sacrificare:
utrgati si čas sacrificare del tempo
pren. utrgati si od ust togliersi, cavarsi (il pane) di bocca

vomō -ere -uī -itum (iz *u̯emō; indoev. kor. *u̯em- bljuvati, bruhati; prim. skr. vámati, vámiti bljuva, bruha, vamathuḥ = lat. vomitus = gr. ἐμέω [iz *Ƒεμέω] bljujem, ἔμετος [iz *Ƒέμετος] bljuvanje, ἔμεσις [iz *Ƒέμεσις] bljuvanje, lit. vémti, vemiù bljuvati, bruhati, vėmalaī izbljuvek)

1. intr. bljuvati, bruhati, izmetavati: cum … vomere post cenam te velle dixisses Ci., qui in mensam vomant Ci., in populi Romani conspectu vomere Ci., is vomens frustis esculentis … totum tribunal implevit Ci., qui mane vomiturus est Cels., vomunt, ut edant, edunt, ut vomant Sen. ph.; brezos.: Aug. idr., ab hora tertia bibebatur, ludebatur, vomebatur Ci.; metaf.: quā (sc. Padus) largius vomit Plin. se izliva.

2. trans. (iz)bljuvati, izbljuniti, (iz)bruhati, izbruhavati, bruhaje spraviti (spravljati) kaj iz sebe: cibum, bilem Cels., crassum vomit ore cruorem V., sanguinem Cels., Plin., purpuream vomit animam V. z rdečo krvjo izbljuje življenje (izdahne dušo), paene intestina sua Petr.; z notranjim obj.: pulmoneum vomitum vomere Pl. (gl. vomitus); subst. pt. pf. vomita -ōrum, n izbljuvki, izbruhki, izmečki, izmeti: egestio vomitorum Cael.; metaf. (iz)bljuvati, (iz)bruhati, izbruhavati, izmeta(va)ti, od sebe dati (dajati): Cl. idr., argentum Pl., ore vomens ignīs V. puhajoč, geminas cui tempora flammas … vomunt V. ki mu senca odžarjajo dvojen plamen, ki mu na sencih žari dvojen plamen (od čelade in od ščita), stuppa vomens fumum V. kadeče se, pinguem nebulam (čad, dim) vomuere lucernae Pers., quaeque (= Charybdis) vomit totidem fluctus totidemque resorbet O., domus … mane salutantum totis vomit aedibus undam V., armataeque vomunt stridentia tela fenestrae Stat., bestiae, quae mel vomunt Petr., ibi sit quoque vita vomenda Lucr. dušo izdahniti, umreti; zaničlj.: Accius et quidquid Pacuviusque vomunt Mart. bruhata = pišeta, ustvarjata.

wreck¹ [rek] samostalnik
na obalo vrženi predmeti, naplavine (z morja); razbitine ladje; zapuščena, razbita, nasedla ladja; brodolom
figurativno propadel človek
figurativno razvalina
figurativno propad, uničenje, razrušenje
množina bedni ostanki, razbitki, podrtine

the wreck of the carriage razbitine vagona
he is (the) mere wreck of his former self on je le še senca tega, kar je bil prej
the wreck of my hopes propad mojih upov
to go to wreck (and ruin) propasti
to save one's fortune from wreck rešiti svoje premoženje pred propadom
the beach was strewn with wrecks obala je bila posuta z naplavljenimi razbitinami ladij
he perished in the wreck of "Titanic" izgubil je življenje v brodolomu Titanica

Zemljin, zemljin [ê] (-a, -o) Erd- (magnetizem der Erdmagnetismus, soj das Erdlicht, tok der Erdstrom, atmosfera die Erdatmosphäre, privlačnost die Erdanziehung, jedro der Erdkern, os die Erdachse, senca der Erdschatten)
Zemljin, zemljino magnetno polje erdmagnetisches Feld

ἀποσκίασμα, ατος, τό slika po senci, posenčenje, senca, sled NT.

εἴδωλον, τό (εἶδος) 1. podoba, slika, senca, mamilo, prikazen, duh. 2. posnetek, malik NT.

νύξ, νυκτός, ἡ [Et. idevr. noqt-, lat. nox, ctis, slov. noč, nem. Nacht] 1. noč, νυκτός, ἐν, ἐπὶ νυκτί ponoči, τῆς νυκτός v (določeni) noči, (διὰ) νύκτα celo noč, εἰς (τὴν) νύκτα ko se napravi noč, ὑπὸ νύκτα proti noči, pozno zvečer; πόρρω τῶν νυκτῶν pozno ponoči, μέσαι νύκτες polnoč, περὶ μέσας νύκτας o polnoči. 2. mrak, tema, nesreča; tudi o nezavesti in smrti: smrtna senca. 3. pers. Νύξ boginja noči.

σκιά, ἡ, ion. σκιή [Et. iz σκιjᾱ, kor. sk'i, slov. sen-ca, sijati, siniti, nem. scheinen (got. skeinan)] 1. senca, tema. 2. sence, breztelesne podobe umrlih, duše umrlih. 3. pren. videz, ničevnost: praznota, malenkost.

συμμιγής 2 σύμμεικτος 2 (-μικτος) 1. zmešan, pomešan, vsakovrsten, namešan, sestavljen, σκιά gosta senca, δρυμός gosta šuma (grmovje). 2. združen, zavezan, skupen κακά.