Franja

guttersnipe [gʌ́təsnaip] samostalnik
cunjar, brezdomec
ameriško, sleng mešetar, ki ni član borze

hadžikùskun m (t. kuskun) kdor se izdaja za romarja, božjepotnika, čeprav ni bil v Meki ali Jeruzalemu

hadžinedòmak m, mn. -dòmaci romar, božjepotnik, ki je šel na pot, pa ni prišel na cilj

hàsaba ž (t. asabe, ar.) dial. nepremičnina, ki je ženska ni mogla podedovati (npr. hiša, gospodarska poslopja itd.) gl. tudi asaba

heillos figurativ strahoten, kjer ni pomoči, nerešljiv, nerazrešljiv

hydrofuge [-füž] adjectif ki odbija vodo, ki ni moker ali prepojen z vodo

ignorabile agg. kar ni treba vedeti

il-laqueātus (in-laqueātus) 3

1. pt. pf. glag. illaqueō.

2. (iz in [priv.] in laqueātus) ki ni (ujet) v zankah, neomrežen, neujet: P. F.

imbalance [imbǽləns] samostalnik
neuravnovešenost, kar ni v ravnotežju
medicina porušeno ravnotežje

immaterialism [imətíəriəlizəm] samostalnik
filozofija nauk, ki trdi, da materije ni; spiritualizem

im-meritus (in-meritus) 3

1. act. (med.)
a) „ki ni zaslužil“, torej nedolžen, ki ni kriv: V., Pr., Lact., delicta maiorum inmeritus lues H., protegit haec sontes, immeritosque premit O.; pesn. inmeritam vestem scindere H.; z inf.: inmeritus mori H. ki ni zaslužil smrti.
b) poseb. abl. immeritō ne da bi zaslužil, nezasluženo, brez krivde, po nedolžnem: cur tu immerito meo me morti dedere optas? Pl.; od tod samo immerito: Ci., L., Cu., tudi immeritissimo Ter. popolnoma nezasluženo; pogosteje zanikano: nec (haud, non) immerito L., T., Lucan., Q., Sen. ph., Suet. popolnoma po pravici.

2. pass.: nezaslužen: Mart., Val. Fl., meriti atque immeriti triumphi L., laudes haud immeritae L. popolnoma zaslužena, immeritā … ope O.

im-paenitendus (in-paenitendus) 3 (in [priv.], paenitēre; obl. poen … se naslanjajo na „poena“ po ljudski etim.) česar se ni treba kesati: Ap.

impassable [impá:səbl] pridevnik (impassably prislov)
neprehoden, nepristopen; nepremostljiv; ki ni v obtoku (denar)

impénétrable [-trabl] adjectif neprediren, neprepusten, ki ga ni mogoče spregledati; nedostopen

impénétrable à l'eau neprepusten za vodo
forêt féminin impénétrable neprediren gozd

impercorribile agg. ki ga ni mogoče preteči

imperdable [ɛ̃pɛrdabl] adjectif ki ga ni moči izgubiti (npr. pravda, tekma, partija)

impignorabile agg. pravo nezarubljiv, ki ga ni mogoče zarubiti

importabile² agg. ki ga ni moč nositi, obleči

importābilis (inportābilis) -e

1. neprenosen, nepremičen: moenium importabiles arietes Cass.

2. metaf. neznosen, ki ga ni moč prenašati: importabilia portare Tert., malum i., fraus i. Cass.; adv. importābiliter na neznosen način: i. facere omnia Cass.

impos (inpos) -potis (gl. potis)

1. nemočen, ki ni kos komu ali čemu, ki ni gospodar, ki nima v moči, v oblasti, nezmožen vladati (krotiti); z gen.: qui sui est impos animi Pl., mentis Suet., Lact., sui i. Sen. ph. in tr., i. damni Ap. nezmožen prenašati.

2. nedeležen česa, brez česa: i. veritatis Ap.