-
σοφίζω (σοφός) [aor. ἐσόφισα, pass. pf. σεσόφισμαι, aor. ἐσοφίσθην, plpf. 3 ἐσεσόφιστο] 1. act. (iz)modrim, spametujem, (po)učim koga NT. 2. med. a) sem pameten ali moder, σοφιζόμεσθα τοῖσιν δαίμοσιν οὐδέν nasproti bogovom je naša modrost ničeva; b) pametno si izmišljam, modro uredim (naredim) τινί τι; modrujem, pametno preudarjam. 3. pass. δεῖ σοφισθῆναι, ὅπως treba je pametno izmisliti (izmodrovati), kako, σεσοφισμένος izmišljen NT.
-
σοφός 3 1. spreten, ročen, okreten, vajen, umetelen. 2. pameten, razumen, moder, previden, izveden, iznajdljiv, vešč; zvit, prebrisan, bistroumen, učen, τὸ σοφόν pametna misel, zvijača, modrost, razumnost, vednost.
-
σύνεσις, εως, ion. ιος, ἡ (συν-ίημι) 1. ep. družitev, stek ποταμῶν. 2. pamet, razum, modrost NT; σύνεσιν ἔχω sem pameten (razumen).
-
φιλοσοφέω (φιλό-σοφος) ljubim ali iščem modrost, sem prijatelj modroslovja (znanosti, vede), bavim se z vedo (znanostjo), modrujem, sem modrijan, učeno razpravljam, razmišljam o čem, φιλοσοφίαν skrbim za modrost, bavim se z modroslovjem, pt. φιλοσοφῶν kot modrijan; pos. 1. glavo si belim, modrujem. 2. opravljam kaj po gotovih pravilih, izmodrujem, izmislim kaj.
-
φιλοσοφία, ἡ 1. ljubezen do modrosti ali znanosti, vedoželjnost, modroslovje, znanosti. 2. posvetna modrost, modrijanstvo NT.
-
φιλό-σοφος 2 (σοφία) 1. adi. ki ljubi modrost, modrosloven, modrijanski, vedoželjen, znanstven. 2. subst. ὁ modroslovec, modrijan, učenjak, ironično: idealist.
-
φρόνημα, ατος, τό 1. a) zdravo mišljenje, razum, pamet, razumnost, modrost; b) misel, načrt, osnova, namera, volja. 2. način mišljenja ali čustva; a) pogum, srčnost, zaupanje do samega sebe, samozavest; b) plemenito mišljenje, plemenitost, blagodušnost; c) oholost, ponos, ošabnost, prevzetnost.
-
φρόνις, εως, ιος, ἡ (φρήν) ep. z opazovanjem pridobljeno znanje, previdnost, modrost.