Franja

tribun [tribœ̃] masculin, histoire tribun; ljudski govornik

tribun militaire, de la plèbe (du peuple) (starorimski) vojaški, ljudski tribun; ljudski govornik

tribune² [tríbju:n] samostalnik
zgodovina tribun (v Rimu)
figurativno ljudski govornik, javni zagovornik (branilec, zaščitnik, voditelj); ljudski junak

tribuno moški spol tribun, ljudski govornik

tub-thumper [tʌ́bəəmpə] samostalnik
teatraličen, nabuhel, bombastičen pridigar ali govornik

ventrílocuo moški spol trebušni govornik

ventriloquo m (f -ua) govornik iz trebuha, ventrilokvist

Vorredner, der, prejšnji govornik; mein Vorredner govornik pred menoj

Wahlredner, der, (pred)volilni govornik

митинговый оратор govornik na mitingu

acconcio agg. (m pl. -ci, f pl. -ce)

1. knjižno primeren, prikladen:
l'oratore trattò l'argomento con parole acconce govornik je obravnaval temo s primernimi besedami

2. star. urejen, ozaljšan

Aeschinēs -is, tudi -ī, acc. -ēn in -em, m (Αἰσχίνης) Ajshin, gr. moško ime. Poseb. znani so:

1. slavni atiški govornik in Demostenov nasprotnik (živel od l. 389 do 314): Ci., Q., Iul. Val.

2. atenski filozof, Sokratov učenec: Ci., Q.

3. Neapeljčan, Karneadov učenec, učitelj nove akademije v Atenah: Ci.

4. Miletčan, govornik azijanskega stila, Ciceronov sodobnik: Ci.

5. atenski zdravnik: Plin.

Agnōn -ōnis, m (Ἄγνων) Agnon, gr. moško ime, poseb.

1. poveljnik v vojski Aleksandra Vel., znan po svoji razkošnosti: Plin.

2. atenski govornik, Fokionov tožnik: N., Q., pisan tudi Hagnon in pri drugih piscih Agnōnidēs -ae, m Agnonid

Andocidēs -is, m (Ἀνδοκίδης) Andokid, atiški govornik in državnik (v letih 468 do 394): Q.

anthypophora -ae, acc. -ān, f (gr. ἀνϑυπο-φορά) antipofora, govorna podoba, kadar govornik tisto, kar bi mogel nasprotnik oponesti, sam omeni in izpodbija: Sen. rh.

Antiphōn -ōntis, pri Kom. tudi Antiphō -ōnis, m (Ἀντιφῶν) Antifon(t),

1. govornik iz Ramnunta (Rhamnūs) pri Atenah, sin sofista Sofila, rojen l. 479, oligarh, od Teramena po padcu štiristoternikov obtožen in l. 411 usmrčen: Ci., Q.

2. sofist, Sokratov nasprotnik, napisal spis o razlaganju sanj: Ci.

3. neki osvobojenec in gledališki igralec: Ci. ep.

Antistius 3 Antistij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb.:

1. C. Antistius Regīnus Gaj Antistij Regin, Cezarjev legat v Galiji: C.

2. P. Ant. Publij Antistij, slab govornik: Ci.

3. Q. Ant. Labeo Kvint Antistij Labeon, pravnik v Avgustovem času: T., Suet.

4. L. Ant. Vetus Lucij Antistij Veter, konz. l. 55 po Kr., samomor l. 65 po Kr.: T.

Antōnius 3 Antonij(ev), ime rim. patricijskega in plebejskega rodu. Iz plebejskega so poseb. znani:

1. M. Antonius s priimkom Orator Mark Antonij Govornik, roj. l. 144, ded triumvira Marka Antonija, konz. l. 99, najslavnejši rim. govornik pred Ciceronom, Sulov pristaš, na Cinovo povelje so ga usmrtili besneči marijevci l. 88: Ci. idr.

2. njegov sin M. Ant. Creticus Mark Antonij Kretski; kot propretor l. 74 poslan na Sredozemsko morje proti pomorskim roparjem, napadel je Kreto in tam po mnogih izgubah umrl., od tod njegov vzdevek Creticus: Ci., S., T., Vell.

3. njegov brat C. (po drugih L.) Ant. Hybrida Gaj (Lucij) Antonij Hibrida, drugi sin Marka Antonija Govornika, hud grabežljivec, Sulov pristaš, pozneje skrivni udeleženec Katilinove zarote in zato sprva odločen nasprotnik Cicerona, potem l. 63 z njim konz. Že l. 70 je bil zaradi roparstva izključen iz senata, a kmalu zopet sprejet vanj; l. 59 obsojen kot udeleženec Katilinove zarote in zaradi izsiljevanja, čeprav ga je Cicero vneto zagovarjal: Ci., S., Val. Max.

4. M. Ant. (Triumvir), najstarejši sin Marka Antonija Kretskega, po svoji materi Juliji v bližnjem sorodstvu s Cezarjem, roj. l. 83, hud nasprotnik Cicerona (prim. Ciceronove orationes Philippicae proti njemu), vnet pristaš Cezarja, po čigar smrti je sklenil (l. 43) triumvirat z Oktavijanom in Lepidom; pozneje se je sprl z Oktavijanom, ki ga je premagal v bitki pri Akciju l. 31, potem pa se je Antonij v Aleksandriji sam usmrtil: Ci., C. idr.

5. njegovi otroci:
a) M. Ant. Antyllus Mark Antonij Antil, njegov in Fulvijin sin, ki mu je bilo po očetovi smrti namenjeno vladarstvo v Egiptu, a ga je dal Oktavijan usmrtiti: Suet.; njegov mlajši brat Iullus Ant. Jul Antonij, ki ga je mačeha Oktavija skrbno vzgojila, v cesarski rodbini zelo priljubljen sorodnik, ki ga je Avgust po očetovi smrti večkrat odlikoval, l. 2 pa hotel usmrtiti, ker se je baje na nedopusten način družil z njegovo hčerjo Julijo; baje je Jul prehitel prisilno usmrtitev s prostovoljno. Spesnil je ep Diomedejo v 12 spevih: H. (ki mu je posvetil 12. odo IV. knjige), T. idr.
b) Antōnia maior Antonija starejša, žena Lucija Domicija Ahenobarba, babica ces. Nerona: Suet., in Antōnia minor Antonija mlajša, žena Druza, brata ces. Tiberija, mati Germanika, ces. Klavdija in Livije: Plin., T. (ki napačno trdi, da je bila žena L. Domicija Ahenobarba), Suet.

6. L. Ant. Lucij Antonij, mlajši brat triumvira Antonija, se je bojeval l. 40 v peruzijski vojni proti Oktavijanu in Agripi: Ci.

7. Antōnia Antonija, hči ces. Klavdija, usmrčena na Neronovo povelje: T., Suet. — Drugi, ne temu rodu pripadajoči Antonii so:

1. Ant. Musa Antonij Muza, gr. zdravnik, ustanovitelj mrzlega zdravilišča v Rimu: H., Suet.

2. Ant. Primus Antonij Prim, Vespazijanov pristaš: Mart., T.

3. C. Ant. Saturnīnus Gaj Antonij Saturnin, se je vzdignil proti Domicijanu, upravitelju Gornje Germanije; ko ga je Norban Maksim premagal, ga je dal Domicijan usmrtiti: Mart., Suet. — Od tod

1. adj. Antōnius 3 Antonijev = triumvira Antonija: leges Lentulus in Ci. ep.; Antōniānus 3 Antonijev, in to
a) = triumvira Antonija: latrocinium Ci., partes Vell., Sen. ph.; subst. Antōniānī -ōrum, m antonijevci, Antonijevi pristaši: Lepidus in Ci. ep.; Antōniānae -ārum, f (sc. orationes = Philippicae) (Ciceronovi) govori proti Antoniju: Gell.
b) = govornika Antonija: dicendi ratio Ci.

2. subst. Antōniaster -trī, m antoniaster, zaničlj. = prevelik posnemovalec govornika Antonija: Ci. ap. Q. et ap. Prisc.

aphone [afɔn] adjectif brezglasen, brez glasu, afoničen

l'orateur, enrhumé, était aphone govornik, ki je bil prehlajen, je bil brez glasu

apostrofírati (-am) perf., imperf.

1. apostrofare qcn., rivolgersi direttamente a qcn.

2. mettere in rilievo, sottolineare:
govornik je apostrofiral probleme šolstva l'oratore ha messo in rilievo i problemi della scuola

apostrophē -ēs, f in apostropha -ae, f (gr. ἀποστροφή) „odvrnitev“, apostrofa, nagovor, govorna podoba, če se govornik obrne od sodnika in nagovori nasprotnika: Q., Serv., Hier., M.