Franja

rječètina ž (ijek.), rečètina ž (ek.)
1. velika reka
2. strašna, grda reka

rjèčina ž (ijek.), rèčina ž (ek.) velika reka

Salt River [sɔ́:ltrivə] samostalnik
reka Salt River
figurativno, politika, šaljivo "mrtvi tir" (za neuspevajoče politike itd.)

to be sent up Salt River figurativno biti odstranjen, onemogočen

Sankt-Lorenz-Strom, der, Reka Svetega Lovrenca

sententiālis -e, adv. sententiāliter (sententia) obliko (iz)reka (pregovora, sentence) imajoč, v obliki (iz)reka (pregovora, sentence), sentenčen, gnomičen, prislovičen: ECCL., CASS., ISID., et alia innumerabilia, quae sententialiter proferuntur MACR.

sotóčnica ž rijeka, reka koja utiče u veću rijeku, reku

Touristenstrom, der, reka turistov

velerijèka ž (ijek.), veleréka ž (ek.) velika reka, veletok

veletòk -óka m velika rijeka, velika reka

Vienne [vjɛn] féminin Dunaj; mesto in reka v Franciji

water gap [wɔ́:təgæp] samostalnik
deber, soteska, skozi katero teče reka

речонка f neznatna reka

aboutir [abutir] verbe intransitif končati se (à, dans v), segati (à do), doseči (à quelque chose kaj), voditi (à do); mejiti (à, na), izlivati se (à v); uspeti, priti do rezultata; (tvor) dozoreti, izčistiti se

le fleuve aboutit à la mer reka se izteka v morje
ce sentier aboutit au village ta steza vodi v vas
cela n'aboutit à rien to ne vodi nikamor, to je brezuspešno
les pourparlers ont abouti pogajanja so uspela, so se uspešno končala
il faut aboutir moramo priti do cilja
faire aboutir quelque chose končati, dovršiti, srečno izpeljati, uresničiti kaj

Aesēpus -ī, m (Αἴσηπος) Ajzep, mizijska reka, ki se izliva v Propontido: Plin., Fl. — Od tod adj. Aesēpius 3 ajzepski, Ajzepov: flumina Val. Fl.

Aesis -is, acc. -im, abl. -ī, m Ezis, umbrijska reka na picenski meji z istoimenskim mestom, ki je slovelo po siru: L., Plin., Sil. — Od tod adj. Aesīnās -ātis ezijski: caseus Plin.; subst. Aesīnātēs -ium, m Ezijci, preb. omenjenega mesta: Plin.

affleurer [aflœre] verbe intransitif pojaviti se na površju zemlje (tal, vode); izstopati; doseči (rob, breg); izravnati

roc masculin qui affleure skala, ki se pokaže na površini
la rivière affleure ses bords reka sega do višine bregov
faire affleurer l'eau à la bouche (figuré) sline, skomine komu delati

affluire v. intr. (pres. affluisco)

1. pritekati, dotekati:
il fiume affluisce al mare reka priteka v morje
i prodotti agricoli affluiscono dalle campagne alle città kmetijski pridelki dotekajo s podeželja v mesto

2. pren. zbrati se, stekati se:
il pubblico affluì numeroso allo spettacolo občinstvo se je v velikem številu zbralo na predstavi

agōgae -ārum, f (gr. ἀγωγαί, sc. ὕδατος, vodovodni jarki) zlatopralniško jarki, v katerih naj bi iz zlatega rudnika prihajajoča gorska reka (torrens) puščala svoje zlato: Plin.

Alāzōn -onis, acc. -ona, m (ἀλαζών bahav)

1. Bahač, Širokoustnež, Hlastač, naslov gr. komedije, ki jo je Plavt posnel v svoji komediji Miles gloriosus: Pl.

2. Alazon, reka v Albaniji: Plin., Val. Fl.

Alba -ae

I. masc. Alba, rim. nom. propr.:

1. kralj v Albi Longi: O.

2. zaupnik Gaja Vera (C. Verres): Ci.

— II. fem. (albus) Alba Alba, ime več italskih mest, poseb.

1. Alba Longa (pri Ci. enkrat Longa Alba) Alba Longa, Dolga Alba, najstarejše lat. mesto, po mitu ga je ustanovil Askanij na ozkem, dolgem (od tod Longa) slemenu hriba ob Albanskem jezeru, materinsko mesto Rima, razrušil ga je Tul Hostilij: Ci., L., V. idr. Od tod adj. Albānus 3 albanski, iz Albe: ager Ci., exercitus, pubes L., pax L. z Albanci, mons Albanus Varr., Ci., L., Plin. Albanska gora (zdaj Monte Cavo), zahodni, najvišji vrh Latinskega (zdaj Albanskega) gorovja, jugovzhodno od Rima s svetiščem Lacijskega Jupitra (Iuppiter Latiaris): tam so bili Albani tumuli atque luci Ci. in nemus Albanum L., tam je rodila trta izvrstno sladko vino, vinum Albanum H., Plin., tam se je lomil lapis Albanus Plin. albanskogorski groh (od tod columnae Albanae Ci. ap. Q., Suet., lapicidinae Albanae Vitr. albanskogorski kamnolomi), tam se je opravljala tudi comissatio Albana Mart. (gl. comissātiō); na njegovem zahodnem vznožju slikoviti, globoki ognjeniški lacus Albānus Ci., Val. Max. Albansko jezero (zdaj Lago di Albano), katerega vodo (aqua Albana Ci.) so Rimljani, ko so oblegali Veje, speljali po rovu, skopanem skozi lavnato obalo, ter tako znižali jezersko gladino: Ci., L. Subst. Albānī -ōrum, m Albanci, preb. Albe Longe: Varr., L., Plin. Albānum -ī, n (sc. praedium) Albansko (posestvo), sprva velike vile Gneja Pompeja in drugih bogatih Rimljanov, zlasti cesarjev Nerona in Domicijana ob Albanski gori proti Apijski cesti: Ci., Suet. (Domicijanov Albanum se je imenoval tudi Albana arx T., Iuv. in Albanus secessus Suet.), pozneje municipij (Municipium Albanum, zdaj mesto Albano).

2. Alba Alba, stoječa na visoki skali ob Fucinskem jezeru v Samniji, sprva marzovsko mesto, potem rim. naselbina, močna trdnjava in rim. državna ječa (še zdaj Alba): Ci., C., L., Vell., pri Plin. Albensium Alba, pri Char. Alba Fūcentis Fucinska Alba. — Od tod adj. Albēnsis -e albanski: ager L., rus, nuces Plin.; subst. Albēnsēs -ium, m Albanci, preb. samnijske Albe: Varr., Corn., Plin.

— III. masc.

1. Alba (mōns) (gorovje) Alba: Vop.

2. Alba Alba,
a) reka v Tarakonski Hispaniji (zdaj Ter): Plin.
b) = reka Laba (Albis): Vop.