Franja

Scherzmacher, der, šaljivec

scurra -ae, m (izposojenka iz etr.)

1. postopač, pohajkovalec, pohajač, brezdelnež, gizdalin, zafrkant, zafrknjenec, galanten gospodič, lahkoživec, domišljavec, dobroživec, uživač: CORN. idr., tu urbanus vero scurra PL., scurrarum locupletium libidines CI.

2. veseljak, šaljivec, smešničar, smešnež, burkež, pavliha, norcepàs, uganjalec norčij, glumač, laskač, laskalec, prilizovalec, zajedalec (zajedavec) (poseb. o zajedavcih pri pojedinah bogatinov): AFR. AP. NON., PL., PH., SEN. RH., PLIN. IUN., IUV. idr., maledictum ... ex scurrarum aliquo convicio CI., Zeno Socratem scurram (pavliha) Atticum fuisse dicebat CI., infido scurrae distabit amicus H. od ... zajedavca; tako tudi: vagus scurra, non qui certum praesaepe teneret H.; preg.: de scurra multo facilius dives quam pater familias fieri potest CI. iz veseljaka.

3. (v času cesarjev) telesni stražar (stražnik), gardist: scurra barbarus LAMP.; v pl.: LAMP.

sham¹ [šæm]

1. samostalnik
hlimba, hlinjenje, pretvarjanje, simuliranje; prevara, slepilo, videz
figurativno komedija, farsa; lažna oseba (stvar); ponaredek, posnetek, nadomestek, imitacija
pogovorno malo vredno blago; slepar
pogovorno šaljivec

2. pridevnik
lažen, nepravi, nepristen, ponarejen; hlinjen, simuliran; dozdeven, namišljen, prividen

sham elections lažne, navidezne volitve
sham fight lažna (simulirana) bitka
sham jewel(le)ry nepristen nakit

skylarker [skáila:kə] samostalnik
šaljivec

sȍjtarija m (t. sojtary) šaljivec, burkež

Spaßmacher, der, šaljivec

Spaßvogel, der, šaljivec

šàlac šàlca m šaljivec

šàldžija m, šalìdžija m dial. šaljivec

šàljčina m ekspr. šaljivec

šàljivac -īvca m, šaljìvdžija m (t. -dži) šaljivec

tomfool [tɔ́mfú:l]

1. samostalnik
bedak, norec; šaljivec, burkež; (ptič) deževnik

2. pridevnik
bedast, nor, aboten; smešen

3. neprehodni glagol
počenjati norčije, budalosti
prehodni glagol
pogovorno za norca (koga) imeti

Tom Fool (redko) norec (poosebljena neumnost)

truhán moški spol lopov, malopridnež; burkež, šaljivec

umorista

A) m, f (m pl. -ti)

1. humorist, šaljivec, duhovitež

2. pisec humoresk

3. karikaturist

B) agg. (m pl. -ti) humorističen

urbānus 3, adv. -ē (urbs)

1. k mestu (poseb. Rimu) sodeč, mesten, po (v, pri) mestu se nahajajoč, urbán (naspr. rusticus): Pl., Ter., Ca., Varr., Q., Iust. idr., populus N., plebes (plebs) S., Sen. ph., tribus Ci., praetor Ci., C., exercitus L. (iz) rimskih meščanov, sermo L., sermunculi Ci. mestno klepetanje, mestne govorice, motus, gratia C. nemiri, vpliv v Rimu, notabat et urbanas et rusticas possessiones Ci., praedia Ci. pri mestu ali mestno uravnana, omnes urbanae res (mirovna opravila) latent in praesidio bellicae virtutis Ci., testes et urbani et provinciales Ci. iz Rima in provinc, amicis urbana officia praestitit N. kot civil usluge v Rimu pri volitvah in pravdah, suffragatio Ci. civilnega prebivalstva, artificium simulationis urbanum Ci., insidiae urbanae Ci., v mestu (tj. v Rimu), cohortes Icti. ki so stacionirane v Rimu;
a) subst. urbānī -ōrum, m meščani: Pl., L., sermo urbanorum Ci.
b) mestni sužnji: obrepere urbanis, qui nunc rusticis praesunt Plin. iun.
c) v sg. tudi prijatelj mestnega življenja: quem tu nimis u. es nisi concupiscis Plin. iun.

2. meton. olikan, vljuden, omikan: homo Ci., urbani assidui cives Pl., distinctior et urbanior Cicero (est) T., urbane, urbanius agere Ci.; metaf. (o rastl.) cepljen, oplemeniten, požlahtnjèn (požláhtnjen): herba Plin., arbores urbaniores Plin.; occ.
a) (o govoru) uglajen, izboren, izbran, okusen, prefinjen, rafiniran: os facile … urbanum Q., in vocibus nostrorum oratorum recinit quiddam et resonat urbanius Q., genus dicendi Q.
b) duhovit, dovtipen, šaljiv: Col., Plin. iun. idr., homines lepidi et urbani Ci., homo urbanissimus Ci., sermo urbanus ac venustus Ci., dictum per se urbanum Q., sales Ci., urbane Stoicos ridere Ci., urbane vexare Ci., urbane dicti nomen accipiet Q., urbane emendare, interrogare Q., urbanius ex confessione inscitiae suae elabi Q., urbanissime respondisse praetorem Gell.; kot subst. m = dovtipnež, šaljivec, duhovitež: Maenius urbanus coepit haberi H.
c) v negativnem pomenu (pre)drzen: frontis ad urbanae descendi praemia H. izkoriščam predpravico velikomeščanske (velemestne) predrznosti.

vrtòloga m
1. krščanski obmejni vojak v turški službi
2. ekspr. šaljivec

wag [wæg]

1. samostalnik
majanje, kimanje, tresenje (of the head z glavo)
mahanje (of a dog's tail pasjega repa)
burkež, šaljivec; prebrisanec; učenec, ki se potepa in ne pride v šolo, "špricar", lenuh

with a wag of one's head s prikimavanjem (glave)

2. prehodni glagol
mahati (z repom); (s)tresti, (po)kimati (z glavo); premikati, gibati
neprehodni glagol
premikati se (sem in tja), gibati se; racati; hitro oditi, pobrisati jo; odvijati se, potekati
sleng "špricati" šolo

to wag one's finger at s.o. (po)žugati komu s prstom
to wag one's head (od)kimati z glavo
beards wag govoriči se, govori se
let the world wag on ljudje naj kar govoričijo
how wags the world? figurativno kako (kaj) gre?
to set tongues waging širiti novice, spraviti jezike v tek
the tail wags the dog figurativno najmanj pomemben član (skupine itd.) ima glavno besedo, je na krmilu

Witzbold, der, šaljivec

zȅzalo m, s šaljivec, dražljivec, zafrkljivec

балагур dovtipnež, šaljivec