Franja

lupína (-e) f

1. buccia:
lupina banane, jabolka, krompirja la buccia della banana, della mela, della patata
bodičasta lupina kostanja riccio della castagna

2. (trd, suh ovoj plodov) guscio (noce)

3. (ovoj jajca)
jajčna lupina guscio d'uovo

4. (hišica nekaterih živali) guscio (lumaca)

5. (zunanji del okroglega predmeta; majhen čoln) superficie; guscio; um. involucro;
zlesti iz svoje lupine uscire dal proprio guscio
bot. semenska lupina pericarpo

lupīnus 3 (lupus) volč(ič)ji, volkulje, volčice (gen.): ubera Ci., folliculus Corn. meh iz volčine (volčje kože), pellis Plin., ritus Prud.; subst. lupīnus -ī, m ali lupīnum -ī, n volčji bob, živinska krma, pa tudi hrana nižjih slojev: Ca., V., H., O. idr.; uporabljali so ga tudi gledališki igralci na odru kot denar (aurum comicum Plin.) nam. zlatnikov: Pl.; od tod: nec tamen ignorat, quid distent aera lupinis H. pravo in nepravo; kot velikostna mera (kakor faba) = palec: Cels.

lupus -ī, m (iz *lúqu̯os, indoev. *u̯l̥ku̯uo- [po drugi razlagi iz indoev. kor. *u̯el-, razširjenega v *u̯lēq- vleči, (raz)trgati, torej volk (*u̯l̥-qu̯-) divja zver, ki trga; gl. lacer, vellō in voltur]; prim. gr. λύκος [iz *Ƒλύκος] = sab. lupus = sl. volk = hr. vûk = let. vìlks = got. wulfs = stvnem. wolf = nem. Wolf)

1. volk, Marsu posvečena žival: Martius l. V., Martiales lupi H., lupi barba H. (pesn. = volčji gobec) = lupi rostrum Plin., lupi raptores V. ali rapaces H., Lact., simulacra luporum L. kipi volkulje z njenimi mladiči, lupi habitus Ambr. volčja podoba, lupus femina (lupa) Enn. fr., Varr. volkulja; pren.: adiciens numquam defuturos raptores Italicae libertatis lupos nisi silva in quam refugere solerent esset excisa Vell. Po Plin. so starodavniki menili, da je škodljivo in pogubno videti volka (enako kot pri nas praznoverneži trdijo o zajcih, mačkah in starkah) ter da človek onemi, če ga volk prej vidi kot on volka; od tod: vox quoque Moerim iam fugit ipsa; lupi Moerim videre priore V. (Ecl. 9, 51). Preg.
a) lupus in fabula Ter., Ci. ep., Serv. volk pride, če se govori o njem = mi o volku, volk na vrata (o človeku, ki se pojavi, kadar govorimo o njem; prim: eccum tibi lupum in sermone Pl.).
b) lupum auribus tenere Ter., Suet. (prim. gr. λύκον τῶν ὤτων ἔχειν) volka za ušesa držati = v veliki zadregi biti, ne vedeti ne naprej ne nazaj, ne vedeti ne kod ne kam.
c) hac urget lupus, hac canis H. = v kleščah, med kladivom in nakovalom biti.
d) ovem lupo committere Ter., Ci. ovco zaupati volku = dati kozliče volku pasti, kozla (kravo) v zelnik spustiti (prim.: o praeclarum custodem ovium, ut aiunt, lupum Ci. in gr. λύκος ποιμήν).
e) cautus metuit foveam lupus H. = kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi (prim.: gr. οὐκ αὖϑις ἀλώπηξ ἁλώσεται).
f) lupus non curat numerum (sc. ovium) V. volk požre ovce, tudi če so preštete.
g) lupus ultro fugiat oves V. volk naj se svojevoljno izogne ovcam = nemogoče naj bo mogoče.
h) lupo agnum eripere Pl. volku iztrgati ovco (o zelo težki stvari).
i) lupus est homo homini Pl. človek je človeku volk = ne zaupaj tistemu, ki ga ne poznaš. — Starodavniki so poznali tudi zgodbo o volkodlaku: ambiguus lupus O. človek, ki se lahko spremeni v volka.

2. metaf.
a) šalj. kot m. k subst. lupa (blodnica) blodnik, hotnik, razuzdanec, razvratnež, pohotnež, vlačugar: Nov. fr.
b) (zaradi požrešnosti) α) požrešna morska riba luben, brancin: Lab. fr., Varr. ap. Plin., Col., Mart., Macr., l. Tiberinus H. β) nek mehkužec, „volčji pajek“: Plin. (11, 80).

3. meton.
a) volčje žvale, volčja brzda (= lupata frena; gl. lupātus 3): Stat. (Achill. 1, 281), equus … duros accipit ore lupos O.
b) grebljica, maček = sidro, kljuka, vlečni kavelj, kavelj „zagrabnik“: lupi ferrei L.
c) ročna pilica (žagica): Pall.
d) bot. hmelj (Humulus lupulus Linn.): Plin. (21, 86). — Lupus -ī, m Lúpus = Volk, priimek več rimskih rodov (prim. srbsko ime Vuk).

lurcō² (star. lurchō: Ap., Serv., Prob.) -ōnis, m (morda izpeljano iz *lurgicos in sor. z gr. λάρυγξ, gen. λάρυγγος grlo, žrelo (iz *(s)lōg-); ljudska etim. izpeljuje besedo iz lūra meh; ni pa ugotovljeno, ali je v prvem zlogu ŭ ali ū) požeruh, požrešnež, požrešnik, žerec, snedež, sneduh, hrustalo, samopašnež, samopašnik; poseb. kot psovka: Luc. ap. Non., Suet., lurco edax Pl.; v obscenem pomenu o pohotnežu: sic praeco lurchonem tractabat dicacule Ap. — Kot priimek Lurcō -ōnis Lúrkon: M. Aufidius Lurcō Mark Avfidij Lurkon, ki je prvi gojil pave: Ci. ep., Varr., Plin. (morda tudi H., Sat. 2, 424). Od tod adj. Lurcōniānus 3 Lúrkonov, lurkónski: Lurconiana condimenta Tert.

luscinia -ae, f (ali iz *lūcs-cinia [lūx in canere], torej „ob svitu pojoča“ ali iz *luges-cinia = „ptica pevka žalosti“) slavec: H., Plin., Mart., Plin. iun., Ap., Isid.

Lust, die, (-, ohne Plural/Lüste) zadovoljstvo, ugodje; (Freude) veselje, radost; (Verlangen) poželenje; sexuell: naslada; Lust und Leid veselje in žalost; Lust und Liebe zu veselje do (česa); aus Lust und Liebe iz veselja; mit Lust und Liebe z veseljem; nach Lust und Liebe po mili volji; Lust bekommen auf zaželeti si (česa), zahoteti se (ich bekam Lust zahotelo se mi je) ; Lust haben auf želeti si česa; Lust haben zu mikati (mika me, da bi); Lust machen zamikati; jemandem die Lust nehmen vzeti (komu) (vse) veselje; die Lust vergeht jemandem (človeka) mine vse veselje (do); seinen Lüsten frönen predajati se nasladam/strastem

lustig vesel; (Scherzhaft) šaljiv; sich lustig machen über norčevati se iz; das kann ja lustig werden! to bo še lepo!; die lustige Person im Theater: komik

lustre² [lüstr] masculin lešč, lošč, blesk, sijaj, lesk; lestenec

sans lustre brez leska, moten
lustre de cristal lestenec iz kristala

lūstrō¹ -āre (—) -ātus (*lūc-strō iz *lūc-strum: lūcēre, lūx) razsvetljevati: sol cuncta suā luce lustrat Ci., delphinus, haud nimio lustratus nitore Ci. poet., luna … loca lumine lustrans Lucr., Phoebea terras lustrabat lampade Aurora V.

lūsus -ūs, m (iz *lūd-tus: lūdere)

1. igra(nje): fugio Campum lusumque trigonem H. žoganje, lusus inepti O. pesniške igrač(karij)e, l. virginei O., lusum edere Gell. igro igrati.

2. metaf. igra(nje) (naspr. resno delo), zabava, kratkočasenje: per lusum atque lasciviam L. za kratek čas, in omnes lusus, in omnes iocos se resolvebat Sen. rh., quibus omne fas nefasque lusus est Sen. rh. prazno igranje z besedami, lusus et ioci Sen. ph., lusus et iocus Mart., dare lusus Q. dati (komu) priložnost za smeh = osmešiti se, lusus exprimere Plin. iun.; poseb. poigravanje, spogledovanje, flirtanje, ljubkovanje, ljubimkanje: apti lusibus anni O. nagnjena k ljubkovanju, primerna za flirtanje, non tamen a vestro potui secedere lusu Pr.

3. šola, lekcija: lusum dimittat Varr. ap. Non. (po nekaterih izdajah je lusum sup. glag. ludere in si moramo k dimittat primisliti obj. ipsos).

lutina -ae, f (lŭtum) ilovina = izdelek iz gline, glinovina, ilovica: Char.

lūto¹ -āre -āvī (prazaprav luitō, frequ. iz luō -ere²) (po)plač(ev)ati: in quo ego, ut puto, quoniam est luere solvere, lutavi Varr. ap. Non.

lutra -ae, f (<*utrā, *udrā iz indoev.*u̯ódr̥ voda, sor. sl. vidra = hr. vȉdra = lit. ū́dra = let. ûdris = stvnem. ottar = nem. Otter, prim. gr. ὕδρα, ὕδρος povodna kača, ἐνυδρίς -ίδος vidra) vidra: Luc., Plin. — Soobl. lytra -ae, f: Varr.

lŭtum² -ī, n (iz *(s)lutom; prim. lat. pol-luere, lŭstrum, gr. λῦμα blato, nesnaga, λύμη zasramovanje, λύϑρον onesnaženje, λυμαίνομαι sramotim, psujem)

1. blato: aliquem in luto volutatum invenimus Ci. (dvoumno, ker Verres = veper, divji merjasec), oblitus cruore et luto, spoliatus illius supremi diei celebritate cui cedere inimici etiam solent, ambureretur abiectus Ci., amica luto sus H. ki ima rada blato, „blatoljubna“, recenti luto spargere iumenta Iuv.; v pl.: luta et limum aggerebant Ci. ap. Non.; preg.: in luto esse, in luto haerere Pl. ali in luto haesitare Ter. = v škripcih (stiski, zadregi, težavah) biti, pro luto esse Petr. imeti vrednost blata = „en drek veljati“ = malo veljati, smešno poceni biti, pro luto habere Petr. malo ceniti; lutum kot psovka = nesnaga, drek = umazanec, ničvrednež, pokvarjenec: Pl., Ci., Cat.; v besedni igri: quia ludo luto Pl., Saturnalicio lusit et ipse luto Mart.

2. zaničlj. = umazanija = prah, s katerim so se posipali (roko)borci: Sen. ph.

3. ilovica, glina, il(o): contabulationem summam lateribus lutoque constraverunt C., crates luto integuntur C., hic homullus ex argilla et luto fictus Ci., caementa interlita luto L., l. Punicum Col., componere de luto Iuv., aediculae luto factae Lact., macerias luto et lapide excitare Pall.; pesn.: quibus meliore luto finxit praecordia Titan Iuv. iz boljše snovi. — Soobl. lutus -ī, m: Quadr. ap. Non.

lūx, lūcis, f (iz indoev. kor. subst. iz baze *leu̯k- svetiti; prim. skr. rócate [on] sveti, sije, rúci-, roká- svetloba, gr. λευκός bel, svetel, bleščeč, blesteč, λύγδος beli marmor, ἀμφι-λύκη somrak, λεύσσω vidim, λύχνος svetilo, svetilka, lat. lūceō, lūcus, lūmen, lūna, lūstrō¹, lucerna, sl. luč, hr. lûč svetloba, žarek, stvnem. liocht = nem. Licht, ang. light, got. lauhatjan = stvnem. lougazzen = nem. leuchten).

1. luč, svetloba, svetlost, soj, sij: l. solis Lucr., solis ac lychnorum Ci., luce ali solis luce clarius Ci. jasno kot beli dan, stella multa cum luce cucurrit V., sub luce maligna (sc. lunae) V., lucem (= ignem) efflare V. (o Sončevih konjih), l. aestiva V., diurna Lucr., brumalis O. zimska svetloba, zimski čas, ille refert: „o lux inmensi publica mundi, Phoebe pater ...“ ali lucis auctor (= Phoebus) O.; o svetlih stvareh = lesk, sijaj, blesk: l. zmaragdi Lucr., aēna V., gemmae Plin., genarum Stat., campum ... lux cuspidis implet Stat., thoracis Sil., fulsit lux ab armis Sil., praeeuntibus signis insidebat aureo solus ipse carpento fulgenti claritudine lapidum variorum, quo micante lux quaedam misceri videbatur alterna Amm.

2. occ.
a) dnevna svetloba, dan: ante lucem Ci., Suet. pred dnem (svitom, zoro, zorom), ad lucem Ci., Suet. ali sub lucem C., V. in sub luce L., O. ali circa lucem, prope lucem Suet. proti jutru, pod jutro, lucī (loc.) ali luce Pl., Ci. idr. ob dnevu, podnevi, čez dan, tu mihi luce dolor, tu mihi nocte venis O., in luci Lucr. ob luči, podnevi, cum luci simul Pl. s soncem, z jutrom, ob svitu (zori), prima lux L. svit, zor(a), primā luce Ci., C., L., Suet. ali cum primo luci Pl., Ter., Ci. (De offic. 3, 31, 112), Gell. s prvim svitom, ob prvem svitu, ob prvem zoru, a prima luce Ci. od svita, multā luce C. ko je (bil) že dan, že pozno v dan, certā, obscurā luce L., luce clarā L., Auct. b. Hisp. ali luci claro Plin., Varr. = in maxima luce Val. Fl. pri belem dnevu, in lucem quiescere Cu. do belega dne, in primam lucem convivia protrahere Suet. do svita, do zgodnjih jutranjih ur; meton. α) dan kot doba 24 ur: centesima lux ab interitu Clodii Ci., crastina l. V., l. natalis O. rojstni dan, his lucibus O., l. iugalis O. poročni dan. β) nebesno svetilo, nebesno telo: illae quae fulgent luces Ci. (Arat.).
b) luč življenja, življenje: lucem intueri Ci. ali videre O. živeti, lucem aspicere Ci. = in lucem suscipi Ci. ali edi Ci., Sen. tr. = luci edi Ci. poet. roditi se, ut propter quos hanc suavissimam lucem aspexerit (je prišel na ta na moč prijetni svet), eos indignissime luce privarit Ci., sub lucem dare Iuv. roditi, lucem propriam accipere (sc. po rojstvu) Ci., finis huius lucis Ci., frui optata luce V., corpora luce carentum V. = mrtveci, mrliči, relinquere lucem V. zapustiti svet, umreti, contemptor lucis animus V., o luce magis dilecta soror V., nobis accĭdit brevis lux Cat., lucem supremam exhalare Sil.; kot ljubkalna beseda = „son(če)ce, sr(če)ce moje“: lux, salve! Pl., mea lux Ci. ep. ali lux mea O.
c) svetloba oči, oko, vid: damnum lucis ademptae O., effosa lux Stat., oculorum lux Amm.

3. metaf.
a) luč (svetloba) duha, presvetlitev, razsvetlitev, razsvetljenje, razbistritev, razbistrilo, pojasnilo: historia testis temporum, lux veritatis Ci., sententiae auctoris lucem desiderant Ci., lucem eripere conantur Ci. jasnost spremeniti v noč.
b) „luč javnosti“, javnost, spregled: Isocrates luce forensi caruit Ci. ni javno nastopal (govoril), in luce atque in oculis civium magnus Ci., lucem non aspicere (zase, zasebno življenje živeti), carere publico Ci., res occultas in lucem proferre Ci. na ogled postaviti (postavljati), da(ja)ti v javnost, beneficia in luce collocari volunt Ci. biti postavljene v javnost (v ospredje), Deiotarus vestram familiam ... obscuram e tenebris in lucem evocavit Ci. je postavil ... iz teme na svetlo = je objavil, naznanil, in Asiae luce versari ali in luce Italiae cognosceris Ci. vpričo (pred očmi) Azije, Italije.
c) rešitev, pomoč, zaščita, odrešitev, novo življenje: lux venisse quaedam et spes videbatur Ci., lucem adferre rei publicae Ci., vide, quanta lux ... mihi ... aboriatur Ci., lucem dispicere Ci., lucem porrigere civibus Ci., lux quaedam adfulsisse civitati visa est L., omnis in armis lucis causa sita est Sil.; o osebi: o lux Dardaniae V. (o Hektorju).
d) sonce = sijaj, dika, (o)kras, središče: video enim mihi videre hanc urbem, lucem orbis terrarum ... Ci., laude populari atque honoris vestri luce caruerunt Ci., levis animi lucem splendoremque fugientis est iustam gloriam repudiare Ci., Cicero, lux doctrinarum altera Plin.
e) slava, čast, sijaj: illi sine luce genus Sil.

lūxus¹ (po drugih lŭxus) -ūs, m (subst. iz nekega adj. *luxuros)

1. bujna rod(ovit)nost zemlje in rastlin, bujnost, bohotnost: nimio ne luxu obtunsior usus sit genitali arvo V.

2. metaf.
a) sijaj(nost), nezmernost, razkošnost, razkošje: domus interior regali splendida luxu V., epulaeque ante ora paratae regifico luxu V., non ganeo et profligator ... sed erudito luxu T.
b) α) razkošje, sijaj, prekomerna potratnost, potrata, poraba, zapravljanje, nepotrebna zapravljivost, razsipnost, razsipanje, gizda(vost): Q., Suet., Cl., in vino atque luxu (po drugih lustris) Ci., luxu atque desidiā corrupta civitas S., non se luxu (dat.) corrumpendum dedit S., per luxum et ignaviam aetatem agere S., ea omnia luxu antecapere S. z neverjetno hitrostjo, prenagljenostjo v uživanju, luxu fluere L., luxus atque libido L., libido et luxus Sen. ph., avaritia ac luxus T. β) pohota, pohotnost, razuzdanost, razbrzdanost, zanikrnost: adulescens luxu perditus Ter., effusi in luxum et epulas T., non alienus a luxu venerio Aur.

Lyaeus -ī, m (Λυαῖος [iz λύω] = „odganjalec skrbi“) Liáj, Bakhov bogočastni vzdevek: his erat in ore Bromius, his Bacchus pater, illis Lyaeus vitis inventor sacrae Enn., corniger increpuit thyrso graviore Lyaeus O., non inpune tamen scelus hoc sinit esse Lyaeus O., pater Lyaeus V., candida thyrsigeri proles generosa Lyaei Sen. tr., serta patri iuvenisque comam vestesque Lyaei induit Val. Fl.; meton. (pesn.) = vino: Tib., Sil., Stat., uda Lyaeo tempora H., dulci Lyaeo solvere curam H., vimineae lances maculataque testa Lyaeo Petr., illic adposito narrabis multa Lyaeo O., fallitur et multo custodis cura Lyaeo O.; atrib.: latex Lyaeus V. Bakhova tekočina = vino.

lycāōn¹ -onis, m (gr. λυκάων) likáon, etiop(ij)ska zver iz rodu volkov, morda hijena: Mel., Plin.

lychnobius -iī, m (gr. λυχνόβιος) „ki živi pri luči“, ki torej dela dan iz noči = „nočna svetilka“, „nočna ptica“, ponočnjak, ponočník: Sen. ph.

Lycia -ae, f (Λυκία) Líkija, rodovitna pokrajina v jugozahodni Mali Aziji: L., V., H., O. idr. Od tod adj. Lycius 3 líkijski: catervae H. ali hasta O. = likijskega kralja Sarpedona, deus (= Apollo, ker je imel preročišče v likijskem mestu Patari (Patarah) [Patara -orum]) Pr., od tod Lyciae sortes V. likijske prerokbe = izreki Apolonovega preročišča v Patari (Patarah). Subst.

1. Lyciī -ōrum, m Líkijci, preb. pokrajine Likije: Ci. ep., V., L., Suet.

2. Lycium -iī, n (sc. medicamentum) líkijsko zdravilo = iz korenine mrtvega trna (rhamnus) in drugih trnov skuhan zdravilni sok: Cels., Plin.