Franja

turgeō -ēre (morda iz *tr̥gē- (prim. tergus, gr. τέρφος, στέρφος trda koža, lupina), domnevno sor. s tumēre)

1. biti nabrekel, biti napet, biti (pre)poln, imeti obilo česa, obilovati s čim, pokati od česa, bohotati, bohoteti, starejše strčati: Ca., Pac. fr., Iuv. idr., uva turget mero Mart., mammae turgentes Plin., lumina turgentia fletu Pr. objokane, turgentia ora O. od udarca otekel, herba turgens O., turgent in palmite gemmae V., frumenta turgent V., caules turgentes Plin.

2. metaf.
a) biti poln česa: turgent mendacia monstris Cl.
b) (o govoru in govorniku) biti nabrekel, biti nabuhel, biti nadut, biti pompozen, biti bombastičen: oratio, quae turget et inflata est Ci., professus grandia turget H.
c) kipeti od jeze (ihte), jeziti se, biti razkačen, hudovati se, besneti, srditi se nad kom (na koga): turget mihi uxor Pl.

turgere^* v. intr. (pres. turgo) knjižno nabrekniti, nabrekati; biti nabrekel

turgēscō -ere, (tursī) (—) (incoh. k turgēre)

1. nabrekniti (nabrekati), nape(nja)ti se, napihniti (napihovati) se, oteči (otekati), nateči (natekati), zače(nja)ti pokati od česa, (za)bohoteti: Col., Q. idr., Cyclopis venter vel ut olim turserat alte carnibus humanis distentus Enn. ap. Prisc., ne aqua turgescat in corpore Varr. nateče (nateka), semen turgescit in agris O., virgulta turgescentia Plin.

2. (na)polniti se (napolnjevati) se, debeliti se, tolsteti: ut mihi nugis pagina turgescat Pers., hic satur inriguo mavult turgescere somno Pers.; klas. le

3. metaf.
a) strastno vzkipe(va)ti, razvne(ma)ti se, vne(ma)ti se, (raz)togotiti se, (raz)srditi se, (raz)jeziti se, razhuditi se, hudovati se, postati (biti) hud ali jezen, besneti, razbesneti se: sapientis animus numquam turgescit, numquam tumet Ci., cor meum penitus turgescit tristibus iris Poeta ap. Ci., turgescit vitrea bilis Pers.
b) (o govoru) posta(ja)ti ali biti nabrekel (nabuhel, pompozen, bombastičen), nabrekniti (nabrekati): genus dicendi, quod immodico tumore turgescit Q.

varicose [vǽrikous] pridevnik
medicina ki ima krčne žile; nabrekel kot razširjena žila; varikozen, krotičen

varicose vein krčna žila
varicose bandage povoj za krčne žile

slóg (-a) m

1. um. stile; (slog posameznega umetnika, šole) maniera:
negovan, prefinjen slog stile accurato, elegante
nabrekel, dolgovezen slog stile ampolloso, prolisso
arhitekturni, glasbeni slog stile architettonico, musicale
Michelangelov slog maniera michelangiolesca, stile michelangiolesco
romanski, gotski, baročni slog stile romanico, gotico, barocco

2. (značilen element pri opravljanju kake dejavnosti) modo, modalità:
slog dirigiranja modo di dirigere
avt. slog vožnje modo di guidare

3. šport.
plavalni slogi stili di nuoto
prosti, prsni slog stile libero, rana
slog delfin farfalla
rokoborba v grško-rimskem slogu lotta greco-romana

stíl (-a) m um., šport. ekst. stile; maniera; taglio:
jedrnat, slikovit stil uno stile conciso, colorito
prefinjen stil stile elegante
nabrekel, dolgovezen stil stile ampolloso, prolisso
bizantinski, romanski, gotski stil stile bizantino, romanico, gotico
življenjski stil stile di vita
šport. stili v plavanju, rokoborski stili gli stili del nuoto, della lotta libera
pren. zabava v velikem stilu una festa in grande stile
pren. politik velikega stila un politico affermato, noto, di grande levatura

stile m

1. slog, stil:
stile accurato, elegante negovan, prefinjen slog
stile ampolloso, prolisso nabrekel, dolgovezen slog
elevatezza, eleganza di stile slogovna vzvišenost, prefinjenost
stile bizantino, romanico, gotico umet. bizantinski, romanski, gotski stil
mobili di stile stilno pohištvo

2. štetje (časa), koledar:
stile gregoriano, romano gregorijansko, rimsko štetje; gregorijanski, julijanski koledar
vecchio, nuovo stile staro, novo štetje (pred gregorijansko reformo in po njej)

3. obnašanje, ravnanje; gosposkost, prefinjenost, okus:
vestire con stile okusno se oblačiti

4. šport slog:
stile libero prosti slog, crawl

5. obl. kroj

6.
in grande stile v velikem stilu, velikopotezen, razkošen, imeniten

7. stilet, bodalce

torus -ī, m (etim. nezanesljivo razložena beseda) vzbuh, vzboklina, izboklina, nabuhlina, svaljek; od tod

1. svitek, zvitek, žmula: vitis tribus toris ad arborem reliquetur Col. s trojno v svitek zvito žico, tori funiculorum Plin., funis tres toros habeat Ca. naj se zvije iz treh žic.

2. zanka, pentlja, trak, starejše ovoza pri vencu; pren.: Ci.

3. mišica, mesenina: lacertorum tori Ci. (poet.), tori corporis Plin., auro cohibere lacertos et solidis gemmas apposuisse toris O., comantes excutiens cervice toras V. grivaste mišice, grivo, colla tument toris O. vrat je nabrekel od mišic, je zajeten, cum tibi tori creverint Sen. ph., taurus, qui magnitudine ac toris (debelost, moč) ceteros mares vicit Sen. ph.; metaf.
a) debelina veje ali rastline: Ap., Plin.
b) dvig, izboklina, nabuhlina, vzboklina, izstop nabreklih žil: tori venarum Cels.

4. tórus, svitek, opas, obročasto izbočeni del podnožja jonskih in korintskih stebrov: Vitr.

5. blazina, vzglavnik: torus impositus lecto O., ne toro quidem cubuisse Suet., toro resupina O. napol ležeča na (nosilnični) blazini.

6. sinekdoha ležišče, blazinjak, počivalo, postelja, zofa: Stat. idr., se toro ponit O., inde toro pater Aeneas sic orsus ab alto V., discubuere toris O., antiquis torus e stramento erat Plin. ambierantque torum O., torum sternere O., Iuv., torum premere (dotakniti se) O.; pren.: viridante toro consederat herbae V., praebuit herba torum O., riparum tori V., Stat. brežne vzpetine, tori pulvinorum Plin. višine (vrtnih) gredic; occ.
a) zakonska postelja: (s celotnim izrazom) torus genialis V., T., Val. Max., non Hymenaeus adest … Eumenides stravere torum O., receptus in torum Plin., torus illicitus Sen. tr., consors ali socia tori (gr. ἄκοιτις) O. zakonska družica, soproga, žena; od tod meton. α) zakon, ljubezen: torum promittere O., sacra tori O. poročna slovesnost; toda: obscenus torus O. prepovedano ljubimkanje. β) priležnica, ljubica, ljubimka: Alexander torum donavit artifici Plin.
b) mrtvaški oder, pare, skolke: toro mortua componar O., exstructos toros obtentu frondis inumbrant V. — Soobl. torum -ī, n: Varr. ap. Non., Lact.

zabrek|el [é] (-la, -lo) ➞ → nabrekel

σφαραγέομαι med. ep. [Et. kor. sphereg, počiti (pokati), razpočiti se, lat. spar-go, nem. sprechen. – Obl. impf. 3 pl. σφαραγεῦντο]. 1. prasketam, sikam, cvrčim. 2. sem napet, sem (pre)poln, sem nabrekel.

ὑπέρ-ογκος 2 (ὄγκος) 1. zelo nabrekel, otekel κνήμη, preobsežen, prevelik NT; pretiran; ὑπέρογκον σχῆμα καθίστημι odkazujem (postavljam na) previsoko mesto. 2. prevzeten, ošaben, τὸ ὑπέρογκον ponos, samozavest; velikodušnost.