Franja

art² [a:t] samostalnik
umetnost; veda; veščina, spretnost, znanje; zvijačnost, prebrisanost

applied art uporabna umetnost
Bachelor of Arts diplomiran filozof 1. stopnje
black art magija
pravno to be (ali have) art and part sokriv biti, udeležiti se česa
arts and crafts umetna obrt
faculty of art(s) filozofska fakulteta
the fine arts upodabljajoče umetnosti
art gallery umetniška zbirka
industrial (ali mechanical, useful) arts obrt, rokodelstvo
liberal art svobodna umetnost
manly art boks
art master učitelj risanja
Master of Arts diplomiran filozof 2. stopnje
to practise art uporabiti zvijačo
a work of art umetnina

Artemidōrus -ī, m (Ἀρτεμίδωρος) Artemidor, gr. moško ime: Ci.; poseb.

1. Art. Ephesius Artemidor Efežan, gr. geograf: Plin.

2. neki filozof: Plin. iun.

3. slavni rokoborec iz Tral (Tralles): Mart.

4. neki slikar: Mart.

Āsclēpiadēs -ae, m (Ἀσκληπιάδης) Asklepiad,

1. gr. lirik, izumitelj po njem imenovane pesniške mere. Od tod adj. Āsclēpiadēus 3 ali Āsclēpiadicus 3 Asklepiadov, asklepiadski: metrum pozni slovničarji; subst. Āsclēpiadēī quidam Sid. neki Asklepiadovi metr. obrazci.

2. slepi filozof iz Fliunta (Phlius), učenec Menedema, ustanovitelja eretrijske šole: Ci.

3. slavni zdravnik iz Pruze v Bitiniji, v času Pompeja učitelj govorništva v Rimu: Ci., Cels., Plin.

bachelor [bǽčlə] samostalnik
neporočen moški, samec; bakalar

old bachelor star samec
bachelor girl neporočeno samostojno dekle
Bachelor of Arts (Science) diplomiran filozof (naravoslovec)
bachelor's buttons gumbi, ki jih pritrdimo brez šivanja; botanika, domačno ripeča zlatica
knight bachelor vitez najnižje stopnje

Biōn -ōnis, m (Βίων) Bion, gr. moško ime; poseb.

1. Bion Borysthenīta (ὁ Βορυσϑενίτης) = rojen ob Boristenu, Teofrastov učenec, najprej kirenski, nato kiniški (ciniški) filozof in zelo zbadljiv satirik (okoli l. 280): Ci., Acr. Od tod adj. Biōnēus 3 bionski = zbadljiv: sermones H.

2. Bion Soleus ali Solēnsis Bion iz kiliškega mesta Solov (Solī), gr. pisec del o poljedelstvu: Varr., Plin.

Boētius (Boēthius) -iī, m (s popolnim imenom Anicius Manlius Torquatus Severus Boetius) Anicij Manlij Sevér Torkvat Boetij, rojen v letih od 470 do 475 po Kr., konz. l. 510, izvrsten filozof, l. 524 obglavljen v ječi, kjer je napisal svoje najslavnejše delo De consolatione philosophiae libri V.

brūtus 3 (prim. gr. βαρῦς)

1. težak, neokreten: pondus Lucr., tellus H. nepremična, corpora Ap.

2. pren.
a) (telesno) top, neobčutljiv (naspr. sensibilis): Eccl.
b) (duševno) top, brezčuten, slaboumen, neumen, nespameten, topoglav, bebast. α) o osebah, njihovem stanju idr. (naspr. sapiens): homo Pac. ap. Non., Fortunam insanam esse et caecam et brutam perhibent philosophi Pac. ap. Corn., adulescentia bruta et hebes Sen. ph., non sum tam brutus Ap., brutum scitum Caesaris Prud. nespametna, nepremišljena; šalj.: ista culpa Brutorum? Minime illorum quidem, sed aliorum brutorum, qui se cautos ac sapientes putant Ci. ep. β) o živalih: animalium hoc maxime brutum Plin. (o svinji). γ) o rečeh: fulmina Plin. nepomembne. Kot nom. propr. Brūtus -ī, m Brut = Bebec, priimek Junijevega rodu, poseb.

1. L. Iūnius Brūtus Lucij Junij Brut, patricij po rodu, sorodnik Tarkvinija Ošabnega (Tarquinius Superbus), ki se je delal bebastega, da bi s tem rešil sebe in osvobodil Rim kraljevskega nasilja: Ci., ex industria factus ad imitationem stultitiae Bruti haud abnuit cognomen L., Brutus erat stulti sapiens imitator, ut esset tutus ab insidiis, dire Superbe, tuis O.

2. M. Iūnius Brūtus Mark Junij Brut, plebejec, sin Marka Bruta in Servilije, sestre Katona Utičana, filozof in govornik, Ciceronov prijatelj, Cezarjev ljubljenec in pozneje morilec, padel je pri Filipih: Ci., Vell., Suet.

3. D. Iūnius Brūtus Decim Junij Brut, plebejec, Cezarjev legat in pozneje namestnik v Galiji, sozarotnik zoper Cezarja, po čigar smrti se je bojeval z Antonijem, ki ga je dal l. 43 zavratno umoriti: Ci., Vell., Suet. Pl. Brūtī: Ci., Plin. iun. — Od tod adj. Brūtiānus 3 Brutov (= M. Jun. Bruta): castra, ultio Val. Max., bellum civile Lact.; Brūtīnus 3 Brutov (= Marka Junija Bruta): consilia Ci. ep.

Callisthenēs -is, m (Καλλισϑένης) Kalisten(es), gr. filozof in naravoslovec iz Olinta, Aristotelov nečak; spremljal je Aleksandra Vel. v Azijo ter moral plačati svojo odkritost do njega z nasilno smrtjo: Ci., Cu. idr. Prijatelj Teofrast mu je v spomin napisal knjigo Καλλισϑένωης ἢ περὶ πένϑους: Ci.; ta spis so mnogo uporabljali poznejši filozofi in retorji, tako da ga celo Ci. imenuje vulgare et notum negotium.

Carneades -is, acc. -em in -ēn, m (Καρ-νεάδης) Karnead, gr. filozof iz Kirene, roj. l. 215, umrl l. 130, najprej stoik, pozneje platonik, ustanovitelj tretje Akademije: Luc., Varr. ap. Non., Ci. idr. Od tod adj. Carneadēus (Carneadīus) 3 (Καρνεάδειος) Karneadov: divisio, finis, vis, sententia Ci.

Cleombrotus -ī, m (Κλεόμβροτος) Kleombrot,

1. špart. vojskovodja, l. 371 padel pri Levktrah: Ci.

2. akademijski filozof iz Ambrakije: Ci., Lact., Aug.

Clītomachus -ī, m (Κλειτόμαχος) Klitomah, Kartažan, akademijski filozof, Karneadov učenec: Ci.

cōlōtēs -ae, m (gr. κωλωτής) kolot, neka kuščarica: Plin. — Kot nom. propr. Cōlōtēs -ae, m Kolot,

1. epikurejski filozof iz Lampsaka: Ci., Macr.

2. kipar z otoka Parosa, Fidijev učenec: Plin.

3. slikar iz Teosa: Q.

cornūtus 3 (cornū)

1. rogat: quadrupedes Varr. (o slonih; njihove okle so namreč neupravičeno imeli za rogove), aves O., aries Col., Vulg., luna Amm. rogljata. Kot subst.
a) cornūta -ae, f riba rogonos: Plin.
b) cornūta -ōrum, n rogata živina: Varr.
c) cornūtī -ōrum, m rogatci, poseb. biki: Acc. fr.

2. pren. syllogismus cornūtus = ceratina -ae, f: Hier.; tako tudi: interogatio cornūta Hier. varljivo vprašanje o rogovih. — Kot rim. priimek Cornūtus -ī, m Kornut, Rogati, Rogač, npr. L. Annaeus Corn. Lucij Anej Kornut, filozof in slovničar v času cesarja Nerona: Gell.

Corsus 3 korški, okrog Korzike ali ob njej: aquae (morje) Q.; kot subst. Corsī -ōrum, m Korzičani, preb. otoka Korzike: L., Plin.; tudi ljudstvo, ki se je s Korzike preselilo na sever Sardinije: Plin. (III, 7, 13). — Od tod adj.

1. Corsicus 3 korški, korziški: apis O., cera, mel Plin.; večinoma subst. Corsica -ae, f (sc. insula, gr. ἡ Κορσική, sc. νῆσος ali Κύρνος, tudi Κορσίς, od koder lat. Corsis -idis, f: Prisc.) Korzika, otok v Sredozemskem morju, znan po grenkem medu tamkajšnjih divjih čebel; tam je filozof Seneka prebival v izgnanstvu: Ci., T. idr.

2. Corsicānus 3 korški, korziški: mella Serv.

Crantōr -ōris, m (Κράντωρ) Krantor,

1. akademski filozof iz Solov v Kilikiji (ok. l. 320): Ci., H.

2. mitični Pelejev oproda: O.

Cratēs -ētis, m (Κράτης) Krates (Kratet),

1. Tebanec, kiniški filozof ok. l. 330: Ap.

2. Crates Mallōtēs Krates Malec (= iz kilikijskega mesta Mala [Mallus]), učen slovničar na dvoru pergamskega kralja Atala (zato tudi Pergamēnus Pergamski), glavar pergamske slovničarske šole. Kralj Atal ga je poslal v Rim, kjer je zbolel in se zato dalj časa mudil ter vzbudil zanimanje za slovniške nauke; umrl l. 145: Varr., Plin., Suet.

3. filozof iz Aten, Polemonov učenec: Ci.

4. grški pisatelj o poljedelstvu: Varr., Col.

Dēmētrius -iī, m (Δημήτριος) Demetrij, grško moško ime, poseb.

1. Demetrius Poliorcētēs (πολιορκητής „oblegovalec mest“) Demetrij Poliorket, sin mak. kralja Antigona I., roj. l. 337, v bitki pri Isu l. 301 je izgubil očeta in kraljestvo; slednjega se je l. 294 zopet polastil ter kraljeval do l. 288. Leta 283 je umrl kot ujetnik svojega tasta Selevka v sirskem mestu Apameji: Ci., N., Iust.

2. Demetrij II., vnuk prejšnjega, sin Antigona Gonata, je kraljeval v Makedoniji od l. 240 do 230, ves ta čas se je vojskoval s sosednimi ljudstvi: Iust.

3. Demetrius II. Nīcātor (Νικάτωρ) Demetrij II. Nikator, sin Demetrija I. Sotera, sirski kralj od l. 147 do 140 in od l. 130 do 126, umorjen ob neki vstaji: Iust.

4. Dem. Phalēre͡us Demetrij Falerski (= iz Falera,Φαληρόν, atenskega pristanišča), roj. ok. l. 345, Teofrastov učenec, učenjak in državnik, ki je kot Kasandrov namestnik upravljal mesto Atene od l. 317 do 307. Ko je Demetrij Poliorket l. 307 osvojil Atene, je Demetrij Falerski pobegnil v Tebe in od tam v Aleksandrijo k egiptovskemu kralju Ptolemeju Lagoškemu, čigar sin Ptolemej Filadelf ga je pregnal v Gornji Egipt, kjer je l. 283 umrl: Ci., N., Q.

5. Dem. Māgnēs Demetrij Magnezijski, zgodovinopisec in filozof v času Cicerona: Ci. ep.

6. Dem., vpliven, a nadležen mož v času Cicerona: Ci. ep.

7. Dem. Belliēnus Demetrij Belien, osvobojenec prejšnjega, poveljnik v Intemeliju v Liguriji, kjer je s svojim nasiljem povzročil meščanske upore, ki jih je moral Cezarjev prijatelj Mark Celij Ruf zadušiti: Caelius ap. Ci. ep.

8. Dem., neki učitelj petja: H.

9. suženjsko ime: H. (Epist. I, 7, 52).

10. neki stavbenik: Vitr.

11. neki kipar: Plin., Q.

12. neki igralec v komedijah v Rimu: Q., Iuv.

13. Demetrij Sunijan (= iz mesta Sunija; Sunium Σούνιον), zelo spoštovan kinik, živel v Rimu od l. 40 do 90 po Kr.: Sen. ph., T., Suet. — Od tod

I.

1. subst. Dēmētrias -adis, f (Δημητριάς)
a) Demetriada = Demetrijevo (mesto) ob Pegazejskem zalivu, imenovano po Demetriju Poliorketu, ki ga je ok. l. 290 ustanovil: Ci., L., Plin.
b) demetriada, neka rastl.: Ap. h.

2. Dēmētrium -iī, n
a) (Δημήτριον) Demetrij, mesto v tesalski Ftiotidi: Mel.
b) samotraško pristanišče: L. —

II. adj. Dēmētriacus 3 demetrijski, demetriadski (= k Demetrijevemu mestu spadajoč): Demetriacus sinus L. Demetrijski (Demetriadski) zaliv; subst. Dēmētriacum -ī, n =
a) Demetrij, Demetriak: L.

Dēmocritus -ī, m (Δημόκριτος) Demokrit,

1. filozof iz Elee, roj. ok. l. 460, umrl l. 361, učenec Leukipa iz Elee; začetnik nauka o atomih. Nravstveni smoter mu je bila εὐϑυμία, brezstrastna mirnost duha, ki so jo zaradi nerazumevanja imeli za veselost ter so zato Demokrita imenovali „smejoči se filozof“: Varr., Ci., Lucr. idr., si foret in terris, rideret Democritus H., excludit sanos Helicone poëtas H. Od tod adj. Dēmocritēus, mlajše Dēmocritīus 3 (Δημοκρίτειος) Demokritov, demokritski: Anaxarchus Democritius Ci. Demokritov privrženec; subst.
a) Dēmocritīī -ōrum, m demokritovci, učenci (privrženci) Demokrita: Ci.
b) Dēmocritēa -ōrum, n Demokritova (učna) pravila, Demokritovi nauki: Ci.

2. kipar iz Sikiona: Plin.

3. Sikionec, Ciceronov gostinski prijatelj: Ci. ep.

Diagorās -ae, m (Διαγόρας) Diagora,

1. pesnik in filozof (s priimkom Ἄϑεος) z otoka Melosa, Pindarjev sodobnik: Ci., Lact., Min.

2. rokoborec (atlet) z otoka Rodosa v času Pindarja: Ci., Gell.

3. grški zdravnik: Plin.

Dicaearchus -ī, m (Δικαίαρχος) Dikajarh,

1. ustanovitelj Dikajarheje, tudi Dicarchus -ī, m Dikarh: Dicarchi moenia (= Dicaearchēa) Stat.

2. grški filozof in geograf, Aristotelov učenec: Varr., Ci., Plin.