Franja

запятая f (gram.) vejica;
точка с запятой podpičje; (pren.) ovira

сучок m vejica; grča

хмелина f (gov.) hmeljev storžek, vejica

bìser-grána ž ekspr. biserna vejica

Blutenzweig, der, vejica s cvetovi, cvetoča vejica

brōcca² f

1. čevljarski žebljiček

2. gola vejica; poganjek, brst

Festkomma, das, elektronische Datenverarbeitung nepremična vejica

Fließkomma, das, plavajoča vejica

frasca f

1. brsteča vejica:
saltare di palo in frasca pren. nepovezano preskakovati s predmeta na predmet

2. gostilniški izvesek

3. pren. lahkomiselnež, lahkomiselnica, lahkoživec, lahkoživka, spogledljivka

4.
frasche pl. pren. muhe, kaprice:
essere pieno di frasche biti muhast
PREGOVORI: meglio un fringuello in gabbia che un tordo in frasca preg. bolje vrabec v roki kot golob na strehi

fronda¹ f

1. zelena vejica; listje; krošnja

2.
fronde pl. pren. odvečno okrasje (v govoru, pisanju)

fuscēllo m trska, suha vejica:
essere magro come un fuscello biti suh kot trska
d'ogni fuscello fare una trave delati iz muhe slona
PREGOVORI: notare il fuscello nell'occhio altrui e non vedere la trave nel proprio preg. videti iver v očesu svojega bližnjega, bruna v svojem pa ne

Gleitkomma, das, elektronische Datenverarbeitung plavajoča vejica

infrasco m (pl. -chi) agr. oporna vejica

iuncus -ī, m (iz *ioni-cos; prim. lat. iūni-perus in iūni-culus)

1. loč, ločje, biček, bič(ev)je: limosus V., paluster O., cuspide acutā O. z ostro bodico, quasi murteta iuncis, item ego vos virgis circumvinciam Pl., fiscella levi detexta est vimine iunci Tib., fiscellas iunco texere Hier., insulae herbidae arundine et iunco Plin. iun.

2. ločnasta (bičnata) vejica: Plin.

kȉta ž
1. šopek: kita cvijeća, cveća, bosiljka
2. vejica z listjem in sadeži: kita boranije, masline
3. rese kot okras: kita na fesu
4. kita, spleteni lasje
5. ekspr. družbica: kita Cetinjana; kita seljaka i gradna
6. niz
7. darilo nevesti
8. kita i svatovi imenitna svatovska družba

lambourde [lɑ̃burd] féminin oporni tram; (mehek) apnenec; vejica s popki (sadnega drevesa, hruške ali jablane)

laureola -ae, f (demin. laurea) lovorjeva vejica, častno znamenje zmagovitih vojskovodij, od tod meton. = zmagoslavje, triumf: Ci. ep.; preg.: laureolam in mustaceo quaerere Ci. ep. (gl. mustāceum).

laureus 3 (laurus) lovorjev, lovorov, lovorikin: folia Ca., silva Varr., corona L., Suet., Iust., Aur., virga O., ramus, oleum Plin., pira Plin. z vonjem po lovor(j)u, cerasa Plin. v lovoriko vcepljene, nemus Mart. lovoričje, ramulus Suet., rosa Ap. Od tod subst. laurea -ae, f

1. (sc. arbor) lovorika, lovor: Ph., spissa ramis laurea H., in quibus (sc. litteris) … scriptum erat lauream in puppi navis longae enatam L., factis modo laurea ramis adnuit O.

2. (sc. corona) lovorjev venec, lovorjeva vejica: decemviri laureā coronati L.; poseb. kot naglavni okras Apolona (ki mu je bila lovorika posvečena) in njegovih zaščitencev, pesnikov, pa tudi drugih bogov, svečenikov (flamines), delfsko preročišče za (na)svet vprašujočih oseb, kot okras pismenih poročil vojskovodij o zmagah, zmagovalcev, triumfatorjev (ki so imeli na glavi lovorjev venec in v rokah lovorjevo vejico); tudi podobe staršev in prednikov so krasili z lovorjevimi venci: Pindarus … laurea donandus Appolinari H. z lovorjevim, Apolonu posvečenim vencem, gestata est laurea nobis O., laurea flaminibus quae toto perstitit anno tollitur O., an … laurea illa magnis periculis parta amittit longo intervallo viriditatem? Ci., cedant arma togae, concedat laurea laudi Ci., coronati et lauream in manu tenentes L., laurea in Capitolium lata Suet., de Sarmatis lauream modo Capitolino Iovi rettulit Suet., urbem praetextatus et laureā coronatus intravit Suet., tot bellorum palmas laureasque una secum victori tradens Iust.; prim. še: Sen. ph. (Consolat. ad Helviam, 10) in Plin. (15, 126), linguae (zgovornosti) lauream merite Plin.; meton. zmagoslavje, zmaga, triumf: quam lauream cum tua laudatione conferrem? Ci., cupidi laureae Ci. (po nekaterih izdajah coronae laureae), praestat et exsulibus pacem tua laurea, Caesar O., lauream deportare T., laureae triumphos reportare, laureas fori speciosis certaminibus occupantes Amm.

lauriculus -ī, m (demin. laurus) lovorjeva vejica, lovorjeva mladika: Marc.

laurus -ī, (gl. opombo spodaj) f (etim. nedognana beseda, verjetno izpos. iz katerega od predgrških (egejskih ali maloazijskih jezikov), iz katerega je izšlo tudi gr. δάφνη, arkad(ij)sko-kipr(ij)sko δαύχνα, δαυχμός, pergamsko λάφνη = sl. lovor = hr. lȍvōr = stvnem. lōr-boum, lōr-ber(i) = nem. Lorbeer)

1. lovor, lovorika: lauri ramulus Suet., silva laurūs Plin. ali lauri nemus Aur. lovoričje, nectit quicumque canoris eloquium vocale modis laurumque momordit Iuv.; kot zdravilo zoper pijanost: folia devorat lauri merumque cauta fronde, non aqua miscet Mart.; laurus praescia futuri Cl. Lovor so starodavniki uporabljali pri vseh verskih očiščevanjih; bil je posvečen čistemu Apolonu in lovorjeve vejice so bile glavno okrasje njega in njegovih zaščitencev, pesnikov: H., Ph., semper habebunt te nostrae (= Apollinis) laure, pharetrae O.; okrog Apolonovih svetišč so bila pogosto zasajena lovoričja: qui … Clarii laurūs … sentis V. (Aen. 3, 360) šumenje lovorik (lovoričja) Klara (= klarskega Apolona). Tudi svečeniki in triumfatorji so se (kot znak čistosti) pri žrtvovanju simbolično venčali z lovorjevimi venci (vejicami); z njimi so Rimljani ob svečanih in veselih dogodkih krasili tudi podobe staršev in prednikov, žrtveno orodje, hiše idr. (prim. laurea 2. pod laureus): Ci., V., H., O., T.; metaf. lovor(ika) = deviška, v lovor preobražena Dafna: innuba laurus O.

2. meton. lovorjev (lovorov) venec, lovorjeva (lovorova) vejica: laurum capillis ponite O., aliquem poëtica lauru coronare Symm.; od tod = zmagoslavje, triumf, zmaga: Ci. ep., victrix Mart., Parthica Plin. iun.

Opomba: Beseda se sklanja tudi po 4. deklinaciji, v sg.: gen. laurūs Col., Plin., Stat., Mart., abl. laurū H., Val. Max., Col., Plin., Stat., Mart., Gell., Symm.; v pl.: nom. laurūs V., Lucan., Plin., Stat., acc. laurūs V., Cat., Tib., Plin., Stat., Mart., dat. ali abl. lauribus Serv., voc. laurūs O., Stat. — Laurus tudi masc.: substracto lauro Pall. (prim. Prisc. 5, 42).