Franja

Octāvius 3 (octāvus) Oktávij(ev), ime rim. rodu. Poseb. znani so:

1. Cn. Octavius Gnej Oktavij, poveljnik v 2. punski vojni, pretor na Sardiniji l. 205: L.

2. Cn. Octavius Gnej Oktavij, poveljnik ladjevja v vojni proti Perzeju l. 168 (Perzeja je ujel na Samotraki), l. 165 konzul, umorjen l. 162 v Laodikeji: L., Ci.

3. Cn. Octavius Gnej Oktavij, l. 87 konzul skupaj s svojim političnim nasprotnikom Cino, v času Sulove odsotnosti vodja optimatov: Ci., Vell.

4. M. Octavius Mark Oktavij; kot ljudski tribun je dosegel, da je prišlo do spremembe Sempronijevega žitnega zakona: Ci.

5. M. Octavius Mark Oktavij, edil l. 50, v državljanski vojni Pompejev privrženec: C., Auct. b. Alx.

6. C. Octavius Gaj Oktavij; l. 62 je uničil ostanke po Italiji potikajoče se Katilinove vojske in se zmagovito bojeval s Tračani. Ob vrnitvi iz svoje province Makedonije je nenadoma umrl v Noli l. 58: Ci. ep., Vell., Suet.

7. C. Octavius Gaj Oktavij, sin prejšnjega, kot Cezarjev posinovljenec C. Iulius Caesar Octavianus Gaj Julij Cezar Oktavijan, pozneje kot cesar imenovan Augustus Avgust, roj. l. 63, umrl l. 14 po Kr. v Noli: Ci., T., Vell., Suet., Fl. idr.

8. O. Mūsa Oktavij Muza, zgodovinopisec za časa: H.

9. Octāvia Oktavija (da jo ločimo od njene starejše istoimen(sk)e sestre, imenovana minor mlajša), Avgustova sestra, omožena najprej z Gajem Marcelom, potem z Markom Antonijem, ki se je od nje ločil l. 32. Zaradi kreposti, zvestobe in lepote je bila zelo spoštovana in je veljala za vzor rimske žene. Umrla je l. 11, ob njeni smrti pa je zavladalo splošno žalovanje: Suet., Vell.

10. Octāvia Oktavija, Klavdijeva in Mesalinina hči, l. 52 po Kr. omožena z Neronom, ki pa jo je kmalu zavrgel in jo dal naposled celo umoriti: T. idr. — Kot adj. Oktávijev: gens Suet., Aur. — Od tod adj. Octāviānus 3 Oktávijev, oktávijski: milites C., naves Auct. b. Alx., bellum Ci. vojna Gneja Oktavija s Cino; kot subst. Octāviānus -ī, m Oktaviján, priimek poznejšega cesarja Avgusta, ki ga je Julij Cezar posinovil iz Oktavijevega rodu: Ci. ep., T.

oesypum -ī, n (gr. οἴσυπος)

1. ójsip = mastni pot in nesnaga, ki se lepi na neoprani ovčji volni: Plin.

2. ójsip, izvleček iz te nesnage kot lepotilo rim. dam: O., Plin.

Ofella² -ae, m Oféla = Grižljajček, rim. priimek, npr. Lucretius Ofella Asc., L. epit.

Ofellius (Ofillius) -iī, m Ofélij (Ofílij), rim. nom. propr. Znana sta:

1. Ofillius Calavius Ofilij Kalavij iz Kapue: L.

2. A. Ofillius Avel Ofilij, rim. vitez, Cezarjev pristaš, Ciceronov prijatelj: Ci. ep., Val. Max., Plin.

Ogulnius -iī, m Ogúlnij, rim. rodovno ime. Poseb. znani so:

1. M. Ogulnius Mark Ogulnij, poslanec v Etrurijo l. 210, padel l. 196 v bojih z Bojci: L.

2. M. Ogulnius Gallus Mark Ogulnij Gal, pretor l. 182; L.

3. Q. Ogulnius Gallus Kvint Ogulnij Gal, tr. pl. l. 300, predlagatelj zakona lex Ogulnia, s katerim je bil plebejcem omogočen dostop do svečeniških služb, l. 296 kurulski edil, vodja deset(er)ih poslancev v Epidaver, l. 273 poslanec na dvor Ptolemajcev, l. 269 konzul s Fabijem Piktorjem, l. 257 diktator: L.

Olȳbrius -iī, m Olíbrij, ime več rim. konzulov; enemu od njih, Aniciju Olibriju, je Klavdij Klavdijan posvetil panegirik: Cl., Amm. — Olȳbriacus 3 Olíbrijev, olíbrijski: genus et nomen Prud. ap. Symm.

Opilius -iī, m Opílij, rim. priimek. Poseb. znani so

1. Aurelius Opilius Avrelij Opilij, gramatik in pisec: Suet.

2. Aurelius Opilius Avrelij Opilij, zdravnik: Plin.

3. M. Opilius Severus Macrinus Mark Opilij Sever Makrin, rim. cesar: Eutr.

Opillus -ī, m Opíl, s celim imenom Aurelius Opilus Avrelij Opil, rim. slovničar: Varr., Suet., Fest.

Opīmius 3 Opímij(ev), ime rim. plebejskega rodu, izmed katerega je najbolj znan L. Opimius Lucij Opimij, ki je kot pretor l. 125 osvojil Fregele, kot konzul pa l. 121 peljal oboroženo ljudstvo zoper Gaja Grakha; l. 119 cenzor, l. 114 poslanec k Jugurti, ki ga je podkupil; po vrnitvi v Rim je bil obsojen in pregnan: Ci., S., Vell. — Opīmia -ae, f Opímija, vestalka: L. — Kot adj.: basilica Opimia Varr. Opimijeva bazilika. — Od tod adj. Opīmiānus 3 Opímijev, opímijski: vinum Ci., Plin., Mart., Petr. (za časa konzulovanja Lucija Opimija je trta izvrstno obrodila).

opiter (-iteris in -tris) nekdo, ki mu je umrl oče, ded pa še ne: est cuius pater avo vivo mortuus est, ducto vocabulo aut quod obitu patris genitus sit, aut quod avum ob patrem habeat, id est pro patre; kot rim. praenomen Opiter -iteris in -tris, m Ópiter: L., Sil., Q., Fest.

Oppiānus -ī, m Opiján, rim. priimek, zlasti rodu Minucijev: Mart., Gell.

Oppidius 3 Opídij(ev), ime rim. rodu: H.

Oppius 3 Ópij(ev), ime rim. rodu, izmed katerega je najbolj znan Cezarjev prijatelj C. Oppius Gaj Opij: Ci. ep., Suet. Oppia -ae, f Ópija

1. soproga Lucija Mindija: Ci. ep.

2. vestalka: L. Kot adj.: lex Oppia L., T. Opijev (= ljudskega tribuna Gaja Opija) zakon; Oppius mons Varr., Fest. Opijev hrib, eden od dveh hribov, ki tvorita Eskvilin (mons Ēsquilīnus).

Opsius -iī, m Ópsij(ev), rim. rodovno ime, npr. M. Opsius Mark Opsij, pretor l. 28 po Kr.: T.

Optātus -ī, m Optát, rim. priimek, npr. Flavius Optatus Flavij Optat, praefectus Aegypti l. 384: Cod. Th., Pall.

orbis -is, abl. orbe (loc. orbī Ci. (Arat.), Varr., Lucr., orbi terrae Ci., orbi terrarum Ci., Lucr., tudi: toto in orbi terrarum), m

1. krog, kolobar, okroglina, oblina: equitare in orbem O., quinque orbīs explent cursu V., in orbem torquere Ci., orbem ducere Sen. ph. ali efficere O. narediti (narisati, začrtati) krog, digitum iusto orbe terit anulus O. prstan ravno prav ustreza prstu, orbis rotae O., Plin. idr. kolesno platišče, brevior munitionis orbis L. ožji obzidni krog, ožje obzidje; occ.: o. lacteus (= gr. γαλαξίας κύκλος) Ci. Rimska cesta, signifer Ci. živalski krog („zverokrog“), zodiak, orbes finientes Ci. obzorje, horizont, o. laneus Pr. volnen povoj; poseb. kot voj. t.t. krog, karé, četverokotnik: orbem facere C., S. ali in orbem consistere C. ali in orbem coire, orbem colligere, volvere L. narediti kolobar, oblikovati krog (kare, četverokotnik), in orbem se tutari L.

2. metaf. krog, kroženje, krožitev, krožni tek, krogotèk (krogoték), krogotòk (krogotók): stellae orbes suos conficiunt Ci., triginta volvendis mensibus orbes explebit V. 30 letnih krožnih tekov, o. annuus V., idem orbis in singulos annos volvitur L. isti krožni tek (pojavov) se redno ponovi vsako leto, imperium per omnes in orbem ibat L. je prehajalo krožno na slehernega, zapovrstjo, anguis rapit orbīs per humum V. se vije po tleh, columbarum crebris pedum orbibus adulatio Plin. s pogostim krožnim gibanjem nog = s pogostim obhajanjem (v krogu); poseb. pogosto orbis terrarum zemljekróg, zemlja, (vesoljni) svet: L., N., Iust., Lucr. idr., impleverunt orbem terrarum nominis sui gloriā Ci., Ceres omnem orbem terrarum peragravit Ci.; tudi samo orbis: alter orbis Vell., Fl. drug zemljekrog, nov svet; poseb. o rim. cesarstvu: o. noster Vell., o. Romanus Aur.; o. orationis ali verborum Ci. veliki stavek, perioda; orbis doctrinae (= gr. ἐγκύκλιος παιδεία) Q. enciklopedija znanosti = delo, ki obsega jedro vseh vej znanosti.

3. meton. okrogla plošča, kolut, kolo: o. mensae O. mizna plošča, genuum O. pogačica, jabolko na kolenih, clipei V. okrogel ščit ali posamezna plošča na ščitu, clipei septemplicis extremi orbes V.; v enakih pomenih tudi samo orbis: Sil., Stat., Petr., Val. Fl., illa (sc. hasta) per orbem aere cavum triplici … transiit V., decimo orbe (sc. telum) moratum O., rota orbis (apoz.) V. vrteče se kolo, dubio Fortuna stans in orbe O. na dvomljivem (varljivem) kolesu sreče; pren.: festive … orbis in hac re publicā est conversus Ci. ep. se je obrnilo kolo politike; preg.: circumagetur orbis L. kolo sreče se bo obrnilo (se obrne).
a) occ. vse, kar je kolutasto, okroglo, npr. α) očesna jamica, tudi oči same, oko samo: inanis luminis orbis O., laevus luminis orbis Val. Fl., ardentīs luminis orbīs ad moenia torsit V., gemino ab orbe (= oculo) O., sanguineas rotare orbes Val. Fl., vacui orbes Stat. (v oslepljenih Ojdipovih očeh). β) sončni ali mesečev krog: solis orbis L., Vell., lunae orbis fulgens Lact., luna implet orbem O.; tudi samo orbis: referet diem et lucidus orbis (sonce) erit V. γ) nebesni obok (svod), nebo: H., sol medium caeli conscenderat orbem V., orbem medium non subibat V., Atlas aetherios orbīs umero sustinet V.; poseb. orbis terrae (za razliko od orbis terrarum, gl. zgoraj pod 2.). δ) zemeljski krog, zemljekróg, zemlja, svet (ki po predstavah starodavnikov plava kot plošča v Okeanu): orbis terrae circuitio Vitr., veram mensuram orbis terrae colligere Vitr. natanko preračunati zemeljski obseg, ager Campanus orbis terrae pulcherrimus Ci., imperium orbis terrae Ci., summum consilium orbis terrae Ci. ε) meton. človeški rod, svet: orbis terrae memoria sempiterna Ci., toti salutifer orbi cresce puer O.; od tod ζ) pesn. = dežela, (po)krajina, ozemlje, vladavina, kraljevstvo idr.: Scythicus O., Eous O. jutrova dežela, Jutrovo, vzhod, Creta, qui meus est orbis O., dii te summoveant orbe suo O.
b) razne druge okrogle stvari, npr. α) okrogla, zlasti marmornata miza: Iuv., Mart. β) z okroglimi koščki pisanega marmorja obložen tlak: Iuv. γ) okrogel diskov kolut, disk: discus, quo ictus ab orbe cadas O. δ) tehtnična skledica, tehtnično torilce: instabilis natat (sc. libra) alterno depressior orbe Tib. ε) zrcalo: addidit et nitidum sacratis crinibus orbem, quo felix facies iudice tuta fuit Mart. ζ) neke vrste pávka, bóbnica (bobníca), tamburín (tympanum): Auct. ap. Suet. η) „kolut“, „krožec“, neka nam neznana okrogla riba: Plin.

Orbius -iī, m (orbus) Órbij, rim. nom. propr., npr. P. Orbius Publij Orbij, pravnik, pretor l. 63: Ci.

Orca³ -ae, m Órka, rim. priimek, npr. Valerius Orca Valerij Orka, eden od Ciceronovih naslovnikov: Ci. ep.

Orchius 3 Órhij(ev), ime rim. rodu. Najbolj znan je C. Orchius Gaj Orhij, tr. pl. l. 182, predlagatelj zakona lex sumptuaria (lex Orchia) Macr.

Orcivius 3 Orcívij(ev), ime rim. rodu. Najbolj znan je C. Orcivius Gaj Orcivij, pretor l. 66, Ciceronov stanovski kolega: Ci.