Franja

Jünger, der, (-s, -) učenec; apostol; eines Gurus: privrženec; zagnanec

learner [lə́:nə] samostalnik
učenec, -nka, začetnik, -nica, novinec, -nka

perceptor -ōris, m (percipere) prejemnik, kdor se česa uči, učenec: sapientiae Aug.

promōsso m (f -sa) šol. učenec, učenka, ki je izdelal(a)

pùlēn -éna m (fr. poulain) gojenec, učenec, ljubljenec

pupil¹ [pjú:p(i)l] samostalnik
učenec, -nka, gojenec, dijak
pravno mladoletnik
ekonomija praktikant, začetnik

pupil teacher učiteljski praktikant, dijak učiteljišča na praksi

scholar [skɔ́lə] samostalnik
učenjak; učenec, -nka, dijak
arhaično kdor se uči; poznavalec slovstva, zlasti klasičnega; humanist; štipendist; oseba, ki zna brati in pisati
domačno kdor (po)zna kak šolski predmet
arhaično privrženec, učenec

the scholars of Socrates Sokratovi učenci
a Greek scholar helenist
he is a good English scholar on je dober v angleščini
he is a quick scholar on se hitro nauči

scholasticus (scolasticus) 3 (tuj. σχολαστικός) k šoli (poseb. govorniški šoli) sodeč, šolski, govorniški (retorski): aures VARR. AP. NON., lex PLIN. IUN., materia Q., controversiae Q., T. v govorniških šolah obravnavane (razpravljane, predstavljane), declamationes GELL. Od tod subst.

1. scholasticus -ī, m
a) dijak, učenec; poseb. govorništva: VARR. FR., PETR., Q. idr., contentus scholasticorum clamoribus T., annum sexagesimum excessit et adhuc scholasticus est PLIN. IUN.
b) učitelj (profesor) govorništva, govorniški učitelj, šolski govornik, retor: SEN. RH., PLIN. IUN. idr., ne scholasticus existimaretur SUET.; kot psovka = šolski neslanec, muhovec, pikolovec, (šolski) pedant: PETR., heus tu, scolastice AP.
c) pri pravdanju izkušen retor: COD. TH.
d) sploh učenjak: P. VEG., HIER., poseb. slovničar: V. (Catal.).

2. scholastica -ōrum, n govorniške vaje (declamationes) ali prepirke (namišljeni prepiri) (controversiae) v govorniških šolah, šolska predavanja: SEN. RH., in scholasticis Q.

schoolboy [skú:lbɔi]

1. samostalnik
učenec, dijak

2. pridevnik
šolarski, dijaški

a schoolboy mischief šolarska objestnost

Schüler, der, (-s, -) šolar, učenec, dijak; ein Schüler von Freud: (Freudov) učenec

şcolár

I. -ă (-i, -e) adj. šolski

II. -i m šolar (-ka), učenec (-nka), dijak (-inja)

scolaro m (f -ra)

1. šol. šolar, šolarka; učenec, učenka

2. ekst. učenec

sectātor -ōris, m (sectārī)

1. sledilec, sledník, spremljevalec, poseb. klient, spremljajoč svojega zavetnika, zlasti ob potegovanju za kako častno službo, v pl. tudi spremljevalci, spremstvo: SEN. PH. idr., lex Fabia, quae est de numero sectatorum CI., domi sectator T. marljivi obiskovalec na domu, hišni prijatelj; occ. privrženec ali pristaš kakega učitelja, nauka ipd., učenec: non tam discipulos quam sectatores habuit SUET., fori auditor, sectator iudiciorum T., cohors sectatorum Aristotelis, eloquentiae aut philosophiae sectatores GELL.

2. kdor se žene (poganja) za čim, poganjalec, stremljivec za čim: sectator epularum SID. zajedavec.

skȕlār m dial. učenec

suivant, e [sɥivɑ̃, t] adjectif sledeč, naslednji; masculin privrženec, učenec; féminin služabnica, spremljevalka, spletična; pluriel spremstvo

à la page suivante na naslednji strani
exemple masculin suivant naslednji, sledeči primer
au suivant! naslednji (ki je na vrsti) !

tapir [tapir] masculin, zoologie tapir; populaire učenec, ki dobiva posebne učne ure ali inštrukcije

tīrō -ōnis, m

1. vojaški novinec ali novak, mlad vojak, neizurjen vojak, rekrut, ki gre prvič v vojno (naspr. vetus miles, veterānus): Auct. b. Afr., Suet. idr., legio tironum C., aetas tironum Ci., tirones ab sedecim annis milites scribebat L.; atrib.: miles Auct. b. Afr., tirones milites Ci., exercitus tiro L., Ci. ep. nova (neizurjena, neizkušena) vojska.

2. metaf. novinec, začetnik, vajenec, učenec: Q. idr., tiro et indoctus Sen. ph., Apuleium esse hominem exercitatione tironem Ci. neizurjen, neizvežban, Ci., nullā in re tironem ac rudem Ci., tirones gladiatorum Suet. ali (atrib.) tirones gladiatores Auct. b. Afr.; o ljubezni: multa tironi non patienda feret O.; o živalih: tironem (sc. bovem) cum veterano adiungant Varr.; tiro se imenuje tudi mlad človek, ki stopi prvič v javno življenje in dobi moško togo (toga virīlis), prav tako pa tudi govornik, ki prvič nastopi. — Kot nom. propr. Tirō -ōnis, m Tíro(n), poseb. M. Tullius Tiro Mark Tulij Tiro(n), Ciceronov osvobojenec, iznajditelj in začetnik rimske stenografije (hitropisa, tesnopisa); za potrebe te je uvedel vrsto stenografskih znamenj, ki jih po njem imenujemo notae Tironianae: Ci. ep., Q., Gell. — Od tod adj. Tīrōniānus 3 Tirónov, tirónski, tironijánski: cura, liber Gell.

tīrunculus -ī, m (demin. tīrō)

1. mladiček, novinček, novaček, novačič: tirunculus miles Suet.

2. metaf. sploh novinček, mlad začetnik, učenec: Sen. ph., Col., Iuv. idr., quod me, quamquam tirunculum, sollicitavit ad emendum Plin. iun.

uceníc -i m/f vajenec (-nka), učenec (-nka)

ȕčenīk m učenec, dijak: učenik osnovne škole; učenik u privredi učenec v gospodarstvu, vajenec; Jagić je Miklošičev učenik