rígniti (-em) perf. glej rigati | rigniti
ructuōsus 3 (ructus) poln riganja (bruhanja, bljuvanja): ructuosos spiritus geminare Caelius ap. Q. ob vsakem vdihu enkrat rigniti, rigati kar naprej.
ἐρεύγομαι2 d. m. [Et. lat. erūgo, ere, ructo, are, slov. rigati (se), riga se mi. – Obl. fut. ἐρεύξομαι, aor. ἠρευξάμην]. 1. intr. riga, kolca se mi, bljuvam; pljuskam ob, razbijam se, lomim se (o morskih valovih). 2. trans. bljuvam, mečem iz sebe, φόνον αἵματος kri pobitih zverin; širim, razprostiram σκότον; (glasno) pripovedujem κεκρυμμένα NT.