Franja

urbano agg.

1. mesten:
centro urbano mestno središče
nettezza urbana mestna snaga, čiščenje ulic
vigile urbano mestni redar

2. hist. rimski

3. pren. omikan, olikan, vljuden

vernāculus 3 (verna)

1. v (gospodarjevi) hiši rojen, k domačim sužnjem sodeč: servi Tert.; subst.
a) vernācula -ae, f v hiši rojena sužnja, domača sužnja: M., Ambr.
b) vernāculī -ōrum, m v hiši rojeni sužnji, domači sužnji, hišna družina: Ap.; kot nesramni šegavci (dovtipneži), sramotilci: Mart., Suet.

2. metaf.
a) tuzemski, domač, domoroden, rimski: Varr., Auct. b. Alx., Col., Plin., Ap. idr., artifices L., crimen Ci. od tožnika samega izmišljen(a), consilium Pl. od nas izmišljen, cotidianae res et vernaculae Ci.
b) occ. v Rimu domač, Rimu lasten, rimski, glavnomesten, velikomesten, mesten: vitia, urbanitas T., vernacula multitudo nuper in urbe dilectu habito T., sapor Ci., festivitas Ci. ep., plebs Tert.

ри́мський прикм., rímski prid.

as⁵ [æz] samostalnik
zgodovina rimska utežna enota; rimski bronast novec, as

bestiaire² [bɛstjɛr] masculin rimski gladiator, ki se je boril z zvermi

César [sezar] masculin

1. Cezar

2. masculin rimski cesar; figuré cesar, despot, diktator, samodržec

cȅzār m, cêzār m (lat. Caesar) cezar, rimski cesar

coal-sack [kóulsæk] samostalnik
astronomija temna mesta v rimski cesti

Dardanus¹ -ī, m (Δάρδανος) Dardan,

1. Jupitrov in Elektrin sin, ustanovitelj in heros eponymos mesta Dardanije v Troadi, praoče trojanskega vladarskega rodu, torej tudi Eneja in Rimljanov: V., O., Lact. Od tod patronim
a) Dardanidēs -ae, m (Δαρδανίδης) Dardanid, Dardanov potomec: O., abs. = Aeneas: V., ali = Scipio Africanus: Sil.; pl. Dardanidae -ārum (-ûm), m trojanski: pastores Dard. V., abs. = Trojanci: V.
b) Dardanis -idis, acc. pl. -idas, f (Δαρδανίς) Dardanida, Dardanova potomka, pesn. = trojanska, Trojanka: V., O., Mart. Adj.
a) Dardanus 3 dardanski, pesn. = trojanski: arma, pubes V., gens, turres H., puppis Pr. Enejeva, Troia O.; tudi = rimski: Dard. ductor (= Scipio Afric.) Sil.; subst. Dardanus -ī, m Trojanec, occ. = Aeneas: V.
b) Dardanius 3 (Δαρδάνιος) dardanski, pesn. = trojanski: gens V., carinae V. ali pinūs O. Enejeve ladje, advena (= Paris) O., senex (= Priamus) O., vates (= Helenus) O., Iulus (Enejev sin) O., Roma O., Sil., minister (= Ganymedes) Mart.; subst. Dardania -ae, f (Δαρδανία) Dardanija, mesto pri Abidu v Helespontu, ki ga je ustanovil Dardan: O.; pesn. = Troia: V., O. idr.

2. sicer neznan stoik: Ci.

3. sloviti feniški čarodej: Plin., Ap. Od tod adj. Dardanius 3 Dardanov: artes Col. = čarodejne.

Daunus -ī, m Daven, mitološki kralj severne Apulije (Apulia Daunia), Pilumnov in Danain sin, oče ali ded Turna, rutulskega kralja, Diomedov tast: V., O. idr., pauper aquae Daunus (kot vladar pokrajine, revne z vodo) H. Od tod adj. Daunius 3 Davnov, davenski, davnijski: O., heros (= Turnus) V., dea (= Iuturna) V., gens (= Rutuli) V., Daunia Camena H. davnijska (t.j. apulska, Horacijeva) Muza; pesn. pren. = rimski: Dauniae caedes H. Dauniacus 3 davnijski = apulski: campi Sil. Subst. Dauni -ōrum: Mel., ali Dauniī -iōrum, m: Plin. (Δαύνιοι) Davni(jci), preb. severne Apulije. Daunias -adis, f pokrajina Davnija, pesn. = Apulija: militaris D. H.

denárij m (lat. denarius) denar, rimski novac

denier [dənje] masculin star rimski in francoski denar; novčič; vieilli obresti; teža 0,05 g

à beaux deniers comptants za cvenk
denier à Dieu ara
denier du culte vsota, ki jo katoliki vsako leto dajejo svojemu župniku
deniers pluriel publics državni dohodki
denier de Saint Pierre Petrov novčič
argent masculin placé au denier 20 na 5% obresti naložen denar
n'avoir pas un denier biti brez denarja
payer, acheter de ses deniers plačati, kupiti s svojim lastnim denarjem

èdīl -íla m (lat. aedilis) edil, rimski uradnik

emperador moški spol rimski imperator; cesar

fȁun m (lat. Faunus)
1. favn, rimski bog polj in gozdov
2. slabš. pohoten, razuzdan človek

griechisch-römischer Ringkampf, der, Sport grško rimski slog

Hectōr -oris (-ōris: Enn.), acc. -orem in -ora, m (Ἕκτωρ) Héktor,

1. sin Priama in Hekube, Andromahin soprog, najhrabrejši izmed trojanskih junakov; življenje je izgubil v dvoboju z Ahilom: Enn., Ci., V., H., O., Sen. tr. Od tod adj. Hectoreus 3 Hektorjev: coniux V., hasta, flamma O., Hectoreo concurrere Marti (= Hectori pugnanti) O., Hectoreae pugnae Amm.; pesn. meton.
a) = trojanski: gens, amnes V.
b) = rimski (ker so se Rimljani imeli za potomce Trojancev): gens Sil.

2. Parmenionov sin: Cu.

Īda -ae, f, pesn. Īdē -ēs, f (Ἴδη, dor. Ἴδα = gozdnato pogorje)

I. Ída, gorsko ime

1. visoko gorovje v Frigiji in Troadi ob mizijski meji, glavno prizorišče Kibelinega bogoslužja: Varr., Mel., Plin., iugis summae surgebat Lucifer Idae V., gluten et visco et Phrygiae servant pice lentius Idae V., imminet Ida super, profugis gratissima Teucris V., celeberrima fontibus (= gr. πολυπῖδαξ), Ide O., Solymus Phrygiā comes unus ab Ida O.

2. gorovje sredi Krete, kjer so vzgajali Zevsa: Plin., dictamnum genetrix Cretaeā carpit ab Ida V., viderat Iasium Cretaeā diva sub Ida O., sub umbrosis nemorosae vallibus Idae O. — Od tod adj. Īdaeus 3 (Ἰδαῖος) idski, z Ide
a) = frigijske Ide ali z nje, včasih = trojanski: Idacus pastor Ci. (= Paris, ki je na frigijski Idi pasel čredo), Idaea mater Ci. ali alma parens Idaea deûm V. = Cybele, idaei chori V. = Kibelino spremstvo, urbes, pices, silva V., pinūs V. ali naves H. iz idskega lesa, trojanske, hospes, iudex (= Paris) O., collis ali iugum O. ali mons Mel., vertices, Simois Pr., cinaedus (= Ganimed, ki ga je Jupiter v podobi orla ugrabil na frigijski Idi) Mart.; kot subst. Īdaeus -ī, m „Idski“, Idáj, samogovoreče ime Trojancev, npr. Priamovega voznika: V., Ganimedovo: Petr. (?); pesn. = rimski (ker Rimljani baje izhajajo od Trojancev): Id. sanguis Sil.
b) = kretske Ide, z nje ali na (ob) njej: Digiti ali Dactyli, gl. digitus in dactylus; Creta … medio iacet insula ponto; mons Idaeus ubi (est) V., mons Id. Mel., Id. Iuppiter, Id. antra V., Id. bustum Mart. Jupitrov grob. —

II. žensko ime: Nisus … , comitem Aeneae quem miserat Ida venatrix V., cyathis … libatur … Ida tribus Mart.; kot naslov Afranijeve komedije: Fest.

Īlion, Īlium -iī, n (Ἴλιον): Ci., V., O., Petr., Amm., tudi Ilios -iī, f (ἡ Ἴλιος): H. Ílion pesn. ime Homerjeve Troje (prim. Ilus), pa tudi: postquam alta cremata est Ilion O. (κατὰ σύνεσιν); pri L. pogosto mesto, ki je bilo pozneje sezidano na istem kraju. — Od tod adj.:

1. Īlius 3, ilijski, trojanski: tellus, res V.; subst.
a) Īliī -ōrum, m Ilijci, ilijski preb., Trojanci: Pl.
b) Īlia -ae, f Ilijka, Trojanka = Rhea Silvia, Romulova in Remova mati: V., H.; k temu metron. α) Īliadēs -ae, m Ilijkin sin (Romul): O. Iliadae fratres O. (Romul in Rem) β) Īliadēs -ae, m (izpeljano naravnost iz Ilion) označuje nasploh Trojanca: Il. Ganymedes O.

2. k Īlius gr. adj. fem. Īlias -adis (Ἰλιάς) pravzaprav ilijska, trojanska; potem subst.: Īlias -adis, f (sc. γυνή) Trojanka: Iliades peplum ferebant V., pa tudi (sc. ποίησις) pesem o Ilionu, Iliada: Varr. fr., Iuv., Fr., Sen. ph. idr. Ilias et Odyssēa Ci., Ilias quid est, nisi adultera? O. o čem govori sicer Iliada kot o …

3. po gr. tudi Īliacus 3 (Ἰλιακός) ilijski, trojanski: O., Vell., Mart., Amm., classis V., Iliacum carmen H. = Iliada; pesn. = rimski (ker je Enej praded Rimljanov): Sil.

4. Īliēnsis -e ilijski: Serv.; večinoma le kot ethnicon: Īliēnsēs -ium, m Ílijci, ilijski preb.: L., Vitr. idr.; tudi narod na Sardiniji; gl. zgoraj: Īliēnsēs.

imperātor (pesn. soobl. induperātor) -ōris, m (imperāre)

1. zapovedovalec, zapovednik, oblastnik: Pl., Plin., ille populus est imperator omnium gentium Ci. (kot Jupitrov vzdevek), Iovem imperatorem quanto honore fuisse arbitramini? Ci.; od tod annua imperia, binos imperatores (= konzula) sibi fecere S.; pesn. (da ga je moč uporabiti v heksametru): uter esset induperātor Enn. oblastnik, induperatorem classis super aequora verrit Lucr.

2. occ. zapovednik v vojski, vojskovodja, (vrhovni) poveljnik, nadpoveljnik, vrhovni poveljnik: Enn. in Lucr. (v obl. induperator), aliae sunt legati partes atque imperatoris; alter omnia agere ad praescriptum, alter libere ad summam rerum consulere debet C., uti C. Pansa, A. Hirtius consules imperatores (konzula kot vrhovna poveljnika) supplicationes constituant Ci., solent hoc boni imperatores facere, cum proelium committunt Ci.

3. kot častni naslov
a) (nav. zapostavljen (lastnemu imenu) zmagovit poveljnik: (Scipioni) maximum nomen erat imperatoris, quo se milites sui appellasent L., si quis … Thracum mille aut duo milia occidisset, illum hac consuetudine, quae increbruit, imperatorem adpellaret senatus? Ci.; to pravico (namreč podeljevati naslov „imperator“) so si pozneje prisvojili rim. cesarji, ki so si tudi sami sebi pritikali ta vzdevek v pomenu
b) vladar, cesar: imp. Nerva Plin. iun., imp. Augustus Suet.; prvi, ki je imel ta naziv stalno, je bil Cezar. Oktavijan ga je postavil namesto prvega imena Caius; navadno stoji v tem pomenu pred osebnim imenom; pozneje tudi brez lastnega imena = rimski cesar: Suet., Plin.