Franja

seguace m, f privrženec, privrženka; pristaš, pristašinja

sequāx -ācis (sequī)

1. lahko ali hitro sledeč, preganjajoč: equus O., Latio (Latinis) dant terga sequaci V. bežijo pred preganjajočimi jih Latinci, caprae sequaces V. ki rade zasledujejo, ki rade glodajo (sc. mlado trtno listje), Medeae probra sequacis PR., ense sequaci VAL. FL., perlegere oculis sequacibus auras STAT., sequaces undae V. podeči se valovi, prerivanje valov, flammae V. preganjajoči, spremljajoči, fumi V. zlahka povsod vdirajoč, (zlahka) razširjajoč se (po drugih: čebele preganjajoč), hederae PERS. ki se rad razširja (razprostira); pren.: mores ali curae LUCR. človeka povsod (vselej) spremljajoče; kot subst. m (z gen.) slednik, pristaš, privrženec, pripadnik: Meletii sequaces CASS., sequaces eorum CASS. Adv. sequāciter posledično, torej, zato, zatorej, zategadelj, konsekventno, dosledno: ECCL.

2. metaf.
a) prožen, gibčen, gibek, upogljiv, voljan (voljen), popustljiv, židek, od tod lahko obdelovalen: lentitia (sc. virgarum salicis) PLIN., materia sequacior PLIN.; o osebah: atque, ut ita dicam, sequaces sumus PLIN. IUN.
b) pren. ubogljiv, poslušen, poslušljiv, naučljiv, priučljiv: sensus AUS.

simpatizánt -ă (-ţi, -te) m/f simpatizer (-ka), pristaš (-inja), somišljenik (-nica)

Sōcratēs -is in -ī, acc. -em, pa tudi -ēn, voc. včasih -e, m (Σωκράτης) Sókrat

1. atenski filozof, rojen l. 469, nasprotnik sofistov. Kot veleizdajalec in pohujševalec mladine je bil obsojen na smrt l. 399: Pl., Ci., Val. Max. idr.; pl. Socratae apel.: cur non aliquando possint omnia quoque paria usu venire, ut existant per huiuscemodi stellarum concursiones et similitudines Socratae simul et Antisthenae et Platones multi genere, forma, ingenio, moribus, vita omni et morte pari? Gell., sic Agathonis convivium, quia Socratas Phaedros Pausanias et Erysimachos habuit Macr. — Od tod adj. Sōcraticus 3 (Σωκρατικός) Sókratov, sókratski: philosophi Ci. sókratski filozofi, sókratovci, sokrátiki = Sokratovi učenci, pristaši Sokratove filozofske šole, sermones H. = filozofski, modroslovski, chartae H. spisi sokrátikov, domus H. Sokratova (filozofska) šola, opus O., interrogationes Q., sinus Pers. filozofiji (modroslovju) vdano, aliquem Socraticā fide diligere Petr., Socratici cinaedi Iuv. (mereč na Sokratovega ljubljenca Alkibiada); subst. Sōcraticus -ī, m sokrátik, sókratovec, Sókratov učenec ali pristaš, učenec Sókratove filozofske šole: Xenophon Varr., N.; večinoma pl. Sōcraticī -ōrum, m sokrátiki, sókratovci, Sókratovi učenci ali pristaši, učenci Sókratove filozofske šole: Ci.

2. grški slikar: Plin.

3. grški kipar: Plin.

suffrāgātor -ōris, m (suffrāgārī)

1. priporočník, podpiralec, podpornik, pospeševalec s svojim glasom (glasovanjem), glasovalec, volilec (volivec): Val. Max. idr., nec me suffragatore meliore utebatur quam Clodio Ci., testium potius quam suffragatorum comparatio Ci., tua vero nobilitas … suffragatoribus obscurior Ci., meus in petendis honoribus suffragator Plin. iun.; z objektnim gen. (za kaj): quaesturae Sen. ph.

2. metaf. podpiralec, podpornik ali pospeševalec s priporočanjem, priporočevalec, priporočník, pokrovitelj, zagovornik, protektor, pristaš: Sen. ph., Suet., Ap. idr., te et suffragatores tuos ulciscar Pl., propter studia suffragatorum Varr., addebat quosdam ex suffragatoribus Plin. iun.

tulliano

A) agg. lit. Ciceronov, ciceronovski

B) m lit. Ciceronov posnemovalec, pristaš

verdiano

A) agg. glasba Verdijev, verdijevski

B) m (f -na) glasba Verdijev občudovalec, pristaš

vichiano

A) agg. filoz. Vicov, vicovski

B) m (f -na) filoz. pristaš, privrženec Vicove filozofije

друг m

1. prijatelj; pristaš;

2. drug;
помогать друг другу pomagati drug drugemu

единомышленник m somišljenik, pristaš, soudeleženec

поборник m zaščitnik; pristaš

прихи́льник -а ч., privŕženec -nca m., pripádnik -a m., pristáš -a m.

àdept m (lat. adeptus)
1. adept, mojster v svoji stroki
2. goreč pristaš kake ideologije

áhavac -āvca m v času ilirizma pristaš zagrebške jezikoslovne šole, ki je v rod. mn. na koncu pisala -h: rukah

aktuàlist(a) m aktualist, pristaš aktualizma

aliadófilo moški spol pristaš zaveznikov (v vojni 1914-1918)

aristocratico

A) agg. (m pl. -ci)

1. aristokratski, žlahten, plemiški; gosposki, prefinjen, uglajen:
gusti aristocratici prefinjen okus

2. polit. aristokratski:
stato aristocratico aristokratska država

B) m (f -ca)

1. aristokrat

2. plemič, plemkinja

3. pristaš aristokratske stranke

assecla (adsecla) in assecula (adsecula) -ae, m (as-, adsequī) slednik, spremljevalec, politični pristaš, (večinoma v zaničljivem pomenu) zapetač: asseclam esse praetoris N. biti v pretorjevem spremstvu, tetrarchiam adseculae Caesaris Pergameno nescio cui dedit Ci., cum lex... ab hoc adsecula neglegatur Ci., vos humili adseculae, vos indulgebitis umquam cultori Iuv.; v pl. pristaštvo, privrženstvo: legatorum asseclae, adseculae Verris Ci., ab adseculis tuis quadruplo condemnari Ci.

assolutista m, f (m pl. -ti)

1. absolutist, pristaš absolutizma

2. pog. absolutist, oblastnež, samovoljnež

belliciste [-sist] adjectif vojni naklonjen, nemiroljuben; masculin vojni hujskač, pristaš vojne