Franja

sīcīlis¹ -is, f (sīca) sulična ost: ENN. AP. P. F., GELL.

spearhead [spíəhed]

1. samostalnik
konica, železna ost pri sulici ali kopju
figurativno naprej pomaknjena napadalna linija ali četa; borec na čelu (napada ipd.)

2. neprehodni glagol
biti na čelu napada ali napadalne vrste (kolone)

spīca -ae, f (Ci., Cat., Plin., Serv. idr.) ali spīcum -ī, n (Varr. ap. Non., Ci., Non.) ali (pesn. in poznolat.) spīcus -ī, m (gl. pinna2) pravzaprav konica, ost, od tod

1. klas, poseb. žitni: spica cum oritur Varr., ad spicam perducere fruges Ci., fundit frugem spici ordine structam Ci., spicas desecare L., Cererem in spicis intercipit O., distendet spicis hordea plena Tib., est autem (sc. amarantus) spica purpurea verius quam flos Plin., spicas hordeaceas gerenti Ap.; preg.: in litus arenas, in segetem spicas, in mare fundat aquas O. (o čem nepotrebnem).

2. metaf. (o klasu podobnih stvareh)
a) Klas, svetla zvezda v ozvezdju Devica: Spicum illustre tenens splendenti corpore Virgo Ci. (poet.), spica, quam tenet virgo, exoritur Plin., spica Col.
b) (v obl. spica) konica, šop, starejše k(r)ozúlja rastlin: spica nardi Plin.; od tod rastline same, ki imajo klasasto konico (krozuljo): spica nardi P. Veg. sivka, lavendel, siváč, spica Cilissa O., Pr. žafran, rumenec, spica allii Col. čebula, luk.
c) spīcus crīnālis lasna igla, igla lásnica: M. poet.
d) spīca testācea „opečno klasje“ = opeka za klasat (klasast, klasju podoben) tlak, klasasti tlak iz opeke: Vitr.; soobl. (iz besednjaka kmetov) spēca -ae, f: Varr.

spīcō -āre (-āvī) -ātum (spīca)

1. naredi (delati) kaj ostro (koničasto), (o)šiliti, zašiliti, (za)ostriti, priostriti (priostrovati), doda(ja)ti čemu ost (konico), (o)koničiti; od tod pt. pf. spīcātus 3 oster, koničast, ošiljen, zašiljen, zaostren, priostren, okoničen, konico (ost) imajoč, šilast, óstnat: animantes spicatae aculeis Min.

2. s klasom (klasjem) opremiti (obložiti); od tod spicari iti v klas(je), delati klas(e), dobivati klase, klasíti se, „klasoveti“: grana spicantur Plin.; pt. pf. spīcātus 3
a) (o rastl.) klasje ali klasaste konice imajoč (noseč), klasàt, klasnát, klásast: herbae spicatae Plin., nardum spicatum Vulg.
b) spīcāta testācea „opečno klasje“ = klasasti tlak iz opeke: Vitr., Plin.

spiculo m knjižno ost puščice

spīculō -āre -āvī -ātum (spīculum) narediti (delati) kaj ostro (koničasto), (o)šiliti, zašiliti, (za)ostriti, priostriti (priostrovati), doda(ja)ti čemu ost (konico), (o)koničiti: telum Plin.

spīculum -ī, n (demin. spīcum)

1. konica, ost, poseb. ost sulice ali puščice: sibi evelli iubet spiculum Ci. ep., Crassus spiculis prope scrutatus est Alpes Ci., bipalme spiculum L., hastarum spicula O., calami spicula Cnosii H., spiculum in corpore inventum Q.; toda spicula (sc. sagittae) Cels. zazobki; sinekdoha strélica (strelíca), kopje, puščíca (púščica): Lucan., Sil., Veg. idr., quos spiculo possent attingere Ci., Tarquinium infesto spiculo petit L., pars spicula gestat bina manu V., nec scuta aut spicula densi deponunt V., curvo derexit spicula cornu V., quid spicula perdis sanguine plebis? O., celeris spicula Cynthiae H.; o Amorjevih puščicah: legit in exitium spicula facta meum O., spicula quot nostro pectore fixit Amor Pr.

2. metaf.
a) želo: (sc. apes) spicula caeca relinquunt V., spicula crabronum O., curva spicula ferre O. (o škorpijonu).
b) rosarum spicula bodice, bodci = trnje: M.
c) spicula dentium ostri zobje (sikajoče kače): Prud.
d) solis spiculum žarek: Prud.

spike¹ [spáik] samostalnik
ost, konica, špica; žebelj, čavelj, cvek; železna konica ograje
železnica klin za pričvrstitev tračnic; rogovi (jelenčeta); (žitni) klas
zoologija mlada skuša
sleng zagrizen anglikanec
ameriško, sleng bajonet; primes alkoholne pijače
množina, šport sprinterice

to get the spike sleng ujeziti se

spike-file [spáikfail] samostalnik
ost (klin), na katero se natikajo (nabadajo) spisi (akti)

spīna -ae, f (gl. pinna2)

1. rastlinska bodica, bodec, trn, v pl. bodice, trnje: Lucr., Sen. rh., Col., Plin. idr., spinis surgit paliurus acutis V., consertum tegumen spinis V., spinis conserto tegmine nullis O., tegumen omnibus sagum … spina consertum T., terra tuum spinis obducat … sepulchrum Pr., spinis coronatus Eccl. s trnjevim vencem, s trnjevo krono; sinekdoha
a) trnov grm: spina creat rosas O.
b) trnata rastlina: spina alba Plin., Col. beli trn, spina Arabica Plin. akacija (starejše nérod), spina fullonia Plin. gl. fullōnius; o belušu: Col., in totum spina est asparagus Plin., in aequorea quae crevit spina Ravenna Mart.

2. occ.
a) živalska bodica, starejše bodec, bodelj: aliae animantes spinis hirsutae Ci. (o ježih in ježevcih), hystrices spinā contectae Plin.
b) (ribja) kost, koščica, sŕt, ost: Mel., Plin. idr., humus spinis cooperta piscium Ci. fr. ap. Q., spinā nocuus O., spinae medio in pisce O.
c) hrbtenica: Varr. idr., duplex agitur per lumbos spina V., spinae curvamen O., caput spina excipit Cels., carnosa inanitas adnexae spinae Plin.; s celim izrazom: dorsi spina Aug., spina quae est in dorso Gell., medulla spinae Aug. hrbtni mozeg, hrbtenjača; pesn. spina = hrbet: spina viret O.
d) sacra spina „sveta“ ali križna kost, križnica: Suet. ap. Fr., Hier., Isid.
e) trnu podoben α) zobotrebec, zobni trebek: argentea Petr. β) prečni zid v dirkališčih, okrog katerega so morali dirjati dirkači: Cass.

3. metaf.
a) bridkost, moreča skrb, zaskrbljenost, želja, poželenje, slast, strast: spinas animo evellere H., quid te exempta levat spinis de pluribus una? H.
b) spinae tankoumnost, bistroumnost, ostroumje, ostroumnost, ostroumno dlakocepstvo: nec disserendi spinas probavit Ci., Peripatetici spinas partiendi et definiendi praetermittunt Ci. tankoumne (dlakocepske) (raz)delitve in razlage, vellere spinas Ci. = dlakocepiti.

şpiţ -uri n ost

Spitze, die, (-, -n) konica, scharf: ost; bei Bäumen, Bergen, Kegeln, politisch, des Heeres, Sport, usw.: vrh; bei Kolonnen usw.: čelo; bei Wurzeln, Sprossen: konec, konica; von Bemerkungen, Reden: želo, ost; Gewebe: čipka; Elektrizität obere Spitze maksimalna vrednost; untere Spitze minimalna vrednost; Spitze sein biti prima; einsame Spitze sein biti nekaj čisto posebnega; Spitze fahren voziti z največjo hitrostjo; die Spitze bieten upreti se, upirati se (čemu); einer Sache: die Spitze abbrechen/nehmen ublažiti (kaj); die Spitze des Eisbergs figurativ vrh ledene gore; an der Spitze na čelu, na vrhu; an der Spitze liegen Sport voditi; auf die Spitze treiben zaostrovati, zaostriti

Stachel, der, (-s, -n) bodica (tudi Pflanzenkunde, Tierkunde); (Dorn) Pflanzenkunde, Anatomie trn; Tierkunde bei Insekten: želo; Musik bei Instrumenten: noga; figurativ želo, ost; den Stachel nehmen einer Sache: vzeti ost (čemu); gegen den Stachel löcken upirati se

stimolo m

1. redko palica z bodico, ost (za priganjanje volov)

2. pren. spodbuda

3. gon

4. dražljaj

stimulus -ī, m (prim. īnstīgō in stilus) ost, ósten, óstno, bodica, šilo

I. kot voj. t.t. pl. stimuli stímuli = koničasti (šilasti, óstnati, ostri) kôčki kolíč(k)i = železne paličice s kavlji, zabite v zemljo in zakrite, nekaki rogljači ali železne nastave, železne pasti (prim. stilus 1.): taleae pedem longae ferreis hamis infixis … quos stimulos nominabant C., se stimulis inopinantes induebant C. —

II.

1. ost, ósten, óstno, bodica za poganjanje živine in kaznovanje sužnjev, nekakšno priganjálo, gonílo: Pl., Col., Plin. idr., parce, puer, stimulis O., nec … pudeat … stimulo tardos increpuisse boves Tib., nam exspectas, dum te stimulis fodiamus? Ci.; preg. gl. caedō, calcitrō, calx.

2. metaf.
a) ost, ósten, óstno, bodica, želo = muka, bol, bolest, duševni nemir, bolečina, trpljenje ipd.: Pl., Sil., Sen. tr. idr., stimulos doloris contemnamus Ci., caeci stimulos avertere amoris V. ljubosumnost, reginam Allecto stimulis agit undique Bacchi V. z bakhovsko besnostjo, z bakhantsko blaznostjo, subesse caecum aliquem cordi stimulum Lucr., stimulosque in pectore caecos condidit O.; prim. pren.: ea frena furenti (sc. Sibyllae) concutit et stimulos sub pectore vertit Apollo V.
b) spodbuda, izpodbuda, vzpodbuda, pobuda, (v)zgib, impulz, spodbudilo, dražilo, drastilo, stimulácija, stímulans, stimulánt, stímul(us): stimuli quidam industriae ac laboris Ci., defendendi Vatinii fuit ille etiam stimulus Ci. ep., quae (sc. virtus) … animum gloriae stimulis concitat Ci., amoris stimuli L., stimulis agitatur amoris O., is risus stimulos … animo muliebri subdidit L. je spodbodel duha, subiectat lasso stimulos H., stimuli furoris O., accensae irae Stat., irarum Lucan., nequitiae Pr., secundae res acrioribus stimulis animos explorant T., suis stimulis excitos Moesiae duces (sc. esse) T., alicui stimulos alicuius rei admovere Ci. ali adicere O. ali subdere O. ali dare Stat. spodbosti (spodbadati), spodbuditi (spodbujati) koga k čemu, na kaj, tam praecipiti materna furori Pyrrhus origo dabat stimulos Sil. tolikšna besnost (hudobnost) je že zgodaj usmerjala k misli (dala misliti, spodbujala k ideji), da je Pir praded njegove matere, aliquem stimulis acuere Sil. spodbujati, spodbadati koga, addit ad dicendum etiam pudor stimulos Q. tudi čut za poštenje (čast) nas spodbuja h govorniškemu nastopanju (da naj nastopimo kot govorniki).

sudis -is, f (etim. nedognana beseda)

1. krajši kol: Lucan., Plin., Sil. idr., ripa autem erat acutis sudibus praefixis munita C., ibi sudes stipitesque praeacutos defigit C., multae praeustae sudes C., stirpes obruit arvo quadrifidasque sudes V., hastilia virgae fraxineasque optare sudes V.; kot orožje: alii praeacutas sudīs portabant, sudīs, pila … mittere S., non iam … stipitibus duris agitur sudibusve praeustis, sed ferro ancipiti decernunt V., sudem vix osse revellit O., scutumque sudemque is gerat Tib.; (pri L. 40, 6, 6 in 40, 9, 11, najdemo v nekaterih izdajah rudibus nam. sudibus).

2. metaf.
a) ost, konica, bodica, starejše rt, bodec: saxeae sudes Ap., cernis erectas in terga sudes? Iuv., sudes densae Prud. trnje.
b) = sphyraena súdis, vrsta ščuke: Plin.

špȉca ž (srvn. spitze) nizko pog.
1. konica, ost
2. čipka
3. naperek: špica u točka
4. bučno, kumarično, dinjino seme
5. ekspr. predstojnik na izpostavljenem mestu
6. popis sodelujočih ob začetku filmske predstave
7. konica, čas največjega navala na mestna prevozna sredstva

tine [táin] samostalnik
zob (vil, grabelj itd.); parožek (pri jelenu); ost, konica

a stag of ten tines jelen z 10 parožki

totanara f rib. ost za sipe, lignje

tri-dēns -entis (trēs in dēns)

1. adj. (abl. sg. -ī) trizób (trozób), trizobát (trozobát): totumque dehiscit convolsum remis rostrisque tridentibus aequor V., aes Val. Fl. ladjin kljun, ladijski kljun (rilec), fuscinula Vulg., tridenti armatus ferro Arn.

2. subst. m (abl. sg. -ī in -e)
a) (Neptunov) trizób: V., Pr. idr., tridente suo terram percussit O.
b) ostva, ost ribičev za lov na večje ribe: Plin.
c) trizób kot orožje gladiatorjev, ki so se borili z mrežo (retiarii): Iuv.