Franja

délinquant, e [-kɑ̃, t] masculin, féminin delinkvent, -inja, prestopnik, -ica; hudodelec

délinquant d'habitude prestopnik iz navade
délinquant primaire oseba, ki prvikrat zakrivi delikt

dēlīrātiō -ōnis, f (dēlīrāre) pravzaprav „iti iz brazde“, od tod pren. brezumnost, neumnost, prismojenost, traparija, blaznost: Plin., Plin. iun., ista senilis stultitia, quae deliratio appellari solet Ci.; medic. mrzlična blaznost: Cael.

délirer [delire] verbe intransitif biti v deliriju, blazneti, blesti; médecine blazneti, fantazirati; govoriti nesmisel; (figuré)

il délire! meša se mu!
délirer de joie poblazneti, biti ves iz sebe od veselja

delirious [dilíriəs] pridevnik (deliriously prislov)
zmeden, blazen

delirious with ves iz sebe zaradi
to be delirious blesti, fantazirati

dēlīrō (star. dēlērō in dēleirō) -āre -āvī (—) (dē in līra, starin. lēra brazda) pravzaprav „iz brazde priti“, od tod

1. od ravne črte oddaljiti se, odstopiti (odstopati), kreniti v stran: nil ut deliret (deleret) amussis Aus.

2. pren. ob pamet priti, blazneti, noreti, besneti: Pl., Ter., Lucr., Suet., delirare et mente esse captum Ci., Empedocles an Stertinium deliret acumen H.; z notranjim obj.: quidquid delirant reges, plectuntur Achivi H. kar koli nespametnega storijo kralji, quidquid de caelo physici delirant Lact. kar koli bledejo; z dvojnim acc.: se deum d. ali se caelitem d. Tert. v blaznosti imeti se za boga.

delitto m

1. (misfatto) zločin, hudodelstvo; podlost:
fare, commettere, perpetrare un delitto zagrešiti, izvršiti zločin
macchiarsi di un delitto omadeževati se s hudodelstvom

2. pravo zločin, prestopek, delikt:
delitto colposo delikt iz nemarnosti

3. ekst. umor, uboj

dēlūdificō -āre -āvī (—) (dēlūdere in facere) za norca imeti koga, norčevati se iz koga: deludificavit me ille homo indignis modis Pl.

dēlūdō -ere -lūsī -lūsum

I. trans. za norca (bebca) imeti koga, norčevati se iz koga, posmehovati se komu, zasmehovati koga, rogati se mu, (pre)varati ga: Kom., deludi vosmet ipsos diutius patiemini? Ci., scriba … corvum deludet hiantem H., hoc uno responso animum delusit Apollo V., Castor … deludit anhelos Val. Fl.; redko abs.: aliquanto lentius nihil agere atque deludere Ci.; pren. (o stvareh): deludunt somnia sensūs V., terra falso partu deludet arantes Pr., quem spes delusit Ph. —

II. intr. nehati igrati, odigrati: videre gladiatores, cum deluserunt Varr. ap. Plin.

déluge [delüž] masculin vesoljni potop; naliv, ploha; figuré toča, poplava

déluge de paroles, de larmes, de sang ploha besed, poplava solz, krvi
cela date du déluge, remonte au déluge (familier) to je že (pra)staro
c'est d'avant le déluge to je iz predpotopne dobe, to je zelo staro
après nous le déluge! za nami, po naši smrti naj se zgodi, kar hoče!
(familier, figuré)

remonter au Déluge začeti zgodbo pri vesoljnem potopu, zelo daleč nazaj

Dēmarātus (v dor. obl. Dāmarātus) -ī, m (Δημάρατος) Demarat,

1. Bakhidej, ki je iz Korinta pobegnil v Tarkvinije, oče Tarkvinija Priska: Ci., L., Iust.

2. špart. kralj, ki je kot pregnanec živel pri Kserksu: Sen. ph., Iust.

3. Pitagorov oče: Iust.

démêler [demɛle] verbe transitif razmotati; razčesati (lase); v red spraviti; po-, razjasniti; ločiti; razločiti, razpoznati, spregledati (quelqu'un koga)

se démêler izmotati se (de iz), pomagati si iz zadrege
démêler un écheveau de laine razmotati štreno volne
démêler quelqu'un dans la faule prepoznati koga v množici
démêler le vrai du faux ločiti resnično od lažnega
démêler une affaire pretresati zadevo (da bi jo rešili)
avoir quelque chose à démêler avec quelqu'un imeti s kom spor, opravka glede česa

dēmētior -īrī -mēnsus sum odmeriti, le v pt. pf. dēmēnsus 3 s pass. pomenom = odmerjen: d. cibus Pl. (= dēmēnsum, gl. v nadaljevanju); pren.: nunc argentum vobis demensum dabo, non modio neque trimodio, verum ipso horreo (iz polne žitnice = prav obilno) Pl., ut verba verbis quasi demensa et paria respondeant Ci., inspectis demensisque singulis Q.; subst. dēmēnsum -ī, n (sc. frumentum) sužnjem odmerjeno žito, odmerjeni živež, obrok: Ter.

Dēmētrius -iī, m (Δημήτριος) Demetrij, grško moško ime, poseb.

1. Demetrius Poliorcētēs (πολιορκητής „oblegovalec mest“) Demetrij Poliorket, sin mak. kralja Antigona I., roj. l. 337, v bitki pri Isu l. 301 je izgubil očeta in kraljestvo; slednjega se je l. 294 zopet polastil ter kraljeval do l. 288. Leta 283 je umrl kot ujetnik svojega tasta Selevka v sirskem mestu Apameji: Ci., N., Iust.

2. Demetrij II., vnuk prejšnjega, sin Antigona Gonata, je kraljeval v Makedoniji od l. 240 do 230, ves ta čas se je vojskoval s sosednimi ljudstvi: Iust.

3. Demetrius II. Nīcātor (Νικάτωρ) Demetrij II. Nikator, sin Demetrija I. Sotera, sirski kralj od l. 147 do 140 in od l. 130 do 126, umorjen ob neki vstaji: Iust.

4. Dem. Phalēre͡us Demetrij Falerski (= iz Falera,Φαληρόν, atenskega pristanišča), roj. ok. l. 345, Teofrastov učenec, učenjak in državnik, ki je kot Kasandrov namestnik upravljal mesto Atene od l. 317 do 307. Ko je Demetrij Poliorket l. 307 osvojil Atene, je Demetrij Falerski pobegnil v Tebe in od tam v Aleksandrijo k egiptovskemu kralju Ptolemeju Lagoškemu, čigar sin Ptolemej Filadelf ga je pregnal v Gornji Egipt, kjer je l. 283 umrl: Ci., N., Q.

5. Dem. Māgnēs Demetrij Magnezijski, zgodovinopisec in filozof v času Cicerona: Ci. ep.

6. Dem., vpliven, a nadležen mož v času Cicerona: Ci. ep.

7. Dem. Belliēnus Demetrij Belien, osvobojenec prejšnjega, poveljnik v Intemeliju v Liguriji, kjer je s svojim nasiljem povzročil meščanske upore, ki jih je moral Cezarjev prijatelj Mark Celij Ruf zadušiti: Caelius ap. Ci. ep.

8. Dem., neki učitelj petja: H.

9. suženjsko ime: H. (Epist. I, 7, 52).

10. neki stavbenik: Vitr.

11. neki kipar: Plin., Q.

12. neki igralec v komedijah v Rimu: Q., Iuv.

13. Demetrij Sunijan (= iz mesta Sunija; Sunium Σούνιον), zelo spoštovan kinik, živel v Rimu od l. 40 do 90 po Kr.: Sen. ph., T., Suet. — Od tod

I.

1. subst. Dēmētrias -adis, f (Δημητριάς)
a) Demetriada = Demetrijevo (mesto) ob Pegazejskem zalivu, imenovano po Demetriju Poliorketu, ki ga je ok. l. 290 ustanovil: Ci., L., Plin.
b) demetriada, neka rastl.: Ap. h.

2. Dēmētrium -iī, n
a) (Δημήτριον) Demetrij, mesto v tesalski Ftiotidi: Mel.
b) samotraško pristanišče: L. —

II. adj. Dēmētriacus 3 demetrijski, demetriadski (= k Demetrijevemu mestu spadajoč): Demetriacus sinus L. Demetrijski (Demetriadski) zaliv; subst. Dēmētriacum -ī, n =
a) Demetrij, Demetriak: L.

demi-mot [-mo] masculin beseda, ki rabi za omiljenje prebrutalnega izraza; namig

chercher des demi-mots pour mitiger l'annonce fatale iskati (primerne) besede, da bi omilili usodno naznanilo
à demi-mot že na sam namig, ne da bi bilo potrebno vse izraziti
comprendre une lettre à demi-mot iz namigov razumeti pismo
entendre à demi-mot razumeti iz namigov

démissionner [-sjɔne] verbe transitif (ironično) odpustiti (iz službe)

on l'a démissionné odpustili so ga iz službe; verbe intransitif podati ostavko, demisionirati; figuré, familier opustiti, odpovedâti se, odreči se

Dēmocritus -ī, m (Δημόκριτος) Demokrit,

1. filozof iz Elee, roj. ok. l. 460, umrl l. 361, učenec Leukipa iz Elee; začetnik nauka o atomih. Nravstveni smoter mu je bila εὐϑυμία, brezstrastna mirnost duha, ki so jo zaradi nerazumevanja imeli za veselost ter so zato Demokrita imenovali „smejoči se filozof“: Varr., Ci., Lucr. idr., si foret in terris, rideret Democritus H., excludit sanos Helicone poëtas H. Od tod adj. Dēmocritēus, mlajše Dēmocritīus 3 (Δημοκρίτειος) Demokritov, demokritski: Anaxarchus Democritius Ci. Demokritov privrženec; subst.
a) Dēmocritīī -ōrum, m demokritovci, učenci (privrženci) Demokrita: Ci.
b) Dēmocritēa -ōrum, n Demokritova (učna) pravila, Demokritovi nauki: Ci.

2. kipar iz Sikiona: Plin.

3. Sikionec, Ciceronov gostinski prijatelj: Ci. ep.

dēmorior -morī -mortuus sum

1. (kaki skupini, združbi, rodbini idr.) umreti, odmreti: Suet., nostrique familiares fere demortui Ci. ep., cum esset ex veterum numero senator quidam demortuus Ci., ne quis emeret nisi in demortui locum Formula vetus ap. Ci., lex iubet augurem in demortui locum qui petat contione nominare Corn., tantum hominum demortuum esse, ut is numerus militum effici non potuerit L., tres pontifices creati … in locum P. Scantini demortui et L. Aemilii Pauli consulis et Q. Aeli Paeti, qui ceciderant pugna Canensi L., nuper Assacano … demortuo regioni praeterat mater eius Cleophis Cu., Babylonia demortuo Mazaeo Stameni subiecta est Cu.; (o živalih, ki izginejo iz gospodarstva) poginiti: Icti.; (o drevesih, ki izginejo iz drevesne vrste) odmreti, posušiti se: demortua vitis Col., demortuae arbores Icti.

2. (z oslabljenim pomenom predloga)
a) intr. umirajoč giniti, preminiti: paene sum fame demortuus Pl.; pren. (o stvareh) izginiti: potationes plurimae demortuae Pl. meni izgubljene, vocabula demortua Gell.
b) trans. = smrtno (na smrt) zaljubljen biti v koga: ea demoritur te Pl., quae te demoritur Pl.

Dēmosthenēs -is in -ī, acc. -em in -ēn, m (Δημοσϑένης) Demosten,

1. atenski vojskovodja v peloponeški vojni, z Nikio (Nicia[s], Νικίας) vodja vojnega pohoda na Sicilijo; oba so Sirakužani ujeli in l. 413 usmrtili: Ci.

2. Demostenov sin, slavni atenski državnik in govornik iz občine Pajanije (Παιανία), roj. l. 384, umrl l. 322: Ci., N. idr. Od tod adj. Dēmosthenicus 3 Demostenov, demostenski: Aus. Adv. Dēmosthenicē demostensko: Prisc.

Dēmostratus -ī, m (Δημόστρατος) Demostrat, grški pisatelj iz Apameje; njegova spisa Ἁλιευτικά in Περὶ τῆς ἐνύδρου μαντικῆς vira Pliniju starejšemu: Plin.

dēmoveō -ēre -mōvī -mōtum

1. z mesta spraviti (spravljati), odmakniti (odmikati), premakniti (premikati), odpraviti (odpravljati), odstraniti (odstranjevati), odriniti (odrivati): cave … oculos a meis oculis quoquam demoveas tuos Ter. nikar ne odvrni, manu demotus Ci., Pompeius … vestri facti praeiudicio demotus Italiā decessit C., matre demotā T., in insulas demoti sunt T. so bili pregnani, d. munitiones Amm. Od kod? s samim abl.: demovendis statu suo sacris L. s svojega položaja odrinjeni, Clanis solito alveo demotus T.; s praep.: demoveri et depelli de loco Ci.; pren.: d. aliquem de sententia Ci. odvrniti od misli, izbiti mu misel iz glave, consulem de rei publicae praesidio Ci., eum de suo cursu Ci., culpam ab aliquo, odium a nobis, labem a re publica Ci., sperabam hanc a me posse molestiam demoveri Ci., d. animum loco et certo de statu Ci. ali mentem ex sua sede et statu Ci. zbegati, cum te neque fervidus aestus demoveat lucro neque hiems H.

2. occ.
a) pregnati, izpodriniti: populum Romanum de suis possessionibus Ci., ex ea possessione rem publicam Ci., non alteros demovisse, sed suos constituisse Ci.
b) koga iz službe izriniti, odsloviti, odstaviti, ob službo spraviti; z abl.: d. aliquem ordine, Burrum praefecturā, Pallantem curā rerum T.; abs.: d. centuriones T., spe obiectā principis loci, si priorem aetate et iam labefactum demovisset T.