Franja

äschern Technik posuti s pepelom, Tierhäute: lužiti

asciata f udarec s sekiro

aspirácija ž (lat. aspiratio)
1. aspiracija, težnja, želja za čim
2. lingv. izgovarjanje s pridihom: aspiracija u grčkom jeziku
3. izsesavanje vlažnega, prašnega zraka iz strojev
4. med. izsesavanje, vsesavanje

aspirácija ž (lat. aspiratio)
1. aspiracija, težnja, želja za nečim
2. gram. izgovaranje s hukom, s dahom

aspirare

A) v. tr. (pres. aspiro)

1. vdihniti, vdihavati

2. vsesati

3. jezik izgovoriti s pridihom

B) v. intr. aspirirati, težiti (po čem), potegovati se (za kaj), hrepeneti (po čem):
aspirare alla gloria hrepeneti po slavi

aspiráta ž lingv. aspirata, soglasnik s pridihom, npr. th, dh, kh

aspiráta ž aspirata, suglasnik s aspiracijom

aspirírati -ìrīrām (lat. aspirare)
1. aspirirati, težiti za čim
2. lingv. izgovarjati s pridihom

aspirírati -am (lat. aspirare)
1. aspirirati, težiti za čim
2. izgovarati s hakom, s dahom

assaettare

A) v. tr. (pres. assaetto)

1. toskansko zadeti s puščico

2. knjižno hudo nadlegovati

B) v. intr. toskansko biti zadet od strele:
che io possa assaettare se non è vero naj me strela, če ni res
assaettare dalla sete skoprneti od žeje

C) ➞ assaettare, assaettarsi v. intr. v. rifl. (pres. /mi/ assaetto) jeziti se, mučiti se (s čim)

assevērō (adsevērō) -āre -āvī -ātum (ad in sevērus)

I. intr. resno postopati ali govoriti, ne šaliti se, vztrajati, obstati pri (v) čem: bella ironia, si iocaremur, sin adseveramus, vide, ne religio adhibenda sit Ci., quae est ista defensio? utrum adseveratur in hoc an temptatur? Ci., frequentius asseverat quam eludit Q. —

II. trans.

1. resno ali živo (za)trditi (zatrjevati), zagotoviti (zagotavljati): neminem eorum adseverare haec audias Pl., ordinem agminis adseverare non ausim T. za trdno podati, viri gravitatem adseverantes T. resnobni možje; tudi z de: nemo de ulla re potest contendere neque adseverare Ci., (iudicium), de quo tanto opere in hoc libro adseveravi Ci.; z ACI: idque se facturum adseveravit Ci., sola Vitellia nihil se audivisse adseveravit T; izprič(ev)ati: magni artus Germanicam originem adseverant T.

2. kaj kot resnobno, strogo kazati: frontem Ap. — Od tod

1. adv. pt. pr. assevēranter (adsevēranter) resno(bno), trdovratno: loqui valde ads. cum aliquo Ci. ep., quam ass. se Clodium tulit! Val. Max.; komp.: multo adseverantius in Syria Ci.

2. komp. pt. pr. assevērantior -ius, gen. -ōris bolj zatrjujoč, zagotavljajoč: Don.

3. adv. pt. pf. assevērātē (adsevērātē) z resno (trdno) voljo, s trdno resnobo: Ap., Gell.

assolato agg. prisojen, s soncem obsijan:
casa assolata s soncem obsijana hiša, hiša na sončnem kraju

assonant [ǽsənənt] pridevnik
s poudarkom samo na samoglasnikih, asonančen; sozvočen

astato

A) agg.

1. oborožen s kopjem

2. bot. suličast

B) m voj. hist. kopjanik

āstrepō (adstrepō) -ere -uī

1. intr. k čemu hrumeti, trušč zganjati k čemu, hrupno oglašati se, pritrditi (pritrjevati), (za)klicati, pohvalno kričati (vriskati) komu; abs.: adstrepebat vulgus T., vulgus... clamore et vocibus adstrepebat T.; pesn.: totum mare immugit, omnes undique scopuli adstrepunt Sen. tr. se oglašajo odmevajoč; z dat.: talia dicenti adstrepere vulgus T.

2. trans.
a) (s pronominalnim obj.) hrupno oglašati se k čemu, s hrupno pohvalo spreje(ma)ti kaj: ut eadem adstreperent, hortari T., quae pauci incipiant, reliquos adstrepere T.
b) irritis precibus surdas principis aures astr. Plin. iun. hrupno napolnjevati = nadlegovati.

atabalear po pavki tolči, bobnati; s prstom po mizi bobnati, cepetati z nogami (konj)

atavismo moški spol atavizem; podobnost s predniki

por atavismo s podedovanjem

atisuado pretkan s srebrom in zlatom

atrafagado preobložen s posli

ātricapillus 3 (āter in capillus) s črnim čopom las na glavi: P. F.