Franja

dēvōtō -āre -āvī -ātum (intens. glag. dēvovēre)

1. koga podzemnim bogovom kot dar obljubiti, žrtvovati, smrti preda(ja)ti, smrti posvetiti (posvečevati): Acc. ap. Non., Decium Ci.

2. occ.
a) prekleti (preklinjati): se Aug.
b) začarati, zakleti (zaklinjati), uročiti: sortes Pl., devotatus defixusque Ap. h.

3. z zaobljubami poz(i)vati, zaklinjajoč na pomoč klicati: numina Ap., asinos cum Iside Min.

dēvoveō -ēre -vōvī -vōtum

1. božanstvu kot dar obljubiti (obljubljati), nameniti (namenjati), posvetiti (posvečevati), darovati, žrtvovati: Enn., Agamemnon cum devovisset Dianae, quod in suo regno pulcherrimum natum esset … immolavit Iphigeniam Ci., huic (Marti) ea, quae bello ceperint, plerumque devovent C., si quis gnatam pro muta devovet agna H., devota victima H.

2. occ.
a) bogovom (zlasti podzemnim) kot spravni dar posvetiti (posvečevati), smrti posvetiti, za smrt določiti, žrtvovati: pro re publica, … legiones auxiliaque hostium mecum deis manibus Tellurique devoveo L., quos sacerdotes ad mortem devovissent L., devota vita (Deciorum) Ci., devota corpora (Deciorum) L.; pogosto refl. se devovere kot spravni dar zaobljubiti se, žrtvovati se, smrti posvetiti se: tanta religionis vis fuit, ut quidam imperatores etiam se ipsos dis immortalibus … pro re publica devoverent Ci., quorum (superorum) se devovet aris V., d. se pro populo Romano legionibusque L., se pro patria Sen. ph.; šalj. (z namigovanjem na požrtvovalno smrt Decijev): qui (P. Decius) maiorum exempla persequens pro alieno se aere devovit Ci. se je žrtvoval.
b) orožje (za umor) posvetiti: sica quibus sacris devota sit nescio Ci., d. capulam Petr.
c) pri podzemnih bogovih prekleti (preklinjati): postquam … audivit … sacerdotes a populo coactos, ut se devoverent N., d. natum suum, suas artes, scelerata arma O., spiritum meum Petr., se Q., ducem hostilibus diris Fl., ubi … se … diris per omnium sacerdotum religiones devotum cognovit Iust.
č) podzemnim bogovom zaklinjati, začarati, uročiti: te traiectis Aeaea venefica lanis devovet O., num te carminibus, num te pollentibus herbis devovit … anus? Tib.

3. pren.
a) koga ali kaj komu (čemu) kot žrtev izročiti (izročati), preda(ja)ti, nameniti (namenjati), pogubi da(ja)ti, prepustiti (prepuščati), smrti posvetiti (posvečevati), žrtvovati: animam hostibus Acc. fr., vobis (za vas) hanc animam devovi V., d. pro alicuius salute spiritum Val. Max., alteri vitam debet, alteri devovet Sen. rh.; pass.: Phoenissa pesti devota futurae V., devota morti pectora H., Andromeda devota monstris marinis Pr., devotis omnium capitibus Cu., arma devota focis Mart.
b) occ. refl. čemu povsem vda(ja)ti se, popolnoma posvetiti (posvečevati) se: se regibus S. fr., se amicitiae alicuius C., se gloriae Cu. — Od tod adj. pt. pf. dēvōtus 3, adv. -ē

1. preklet: arbos, sanguis H., periuria Cat., devotissima senectus Aug.

2. zaklet, začaran, uročen: nunc mea Thessalico languent devota veneno corpora O.

3. pren.
a) popolnoma vdan, močno privržen: Sen. ph., mulier vino devota Ph., devotae in externa proelia dextrae Lucan. takoj pripravljene na … , deditus alicui devotusque Iuv., scaenae d. Suet., devoto vobis animo Tiber. ap. Suet., an quisquam nobis devotior exstat? Cl., quibus rebus … devotissimos sibi … reddidit Suet., devotissimi rei publicae viri Vop., devote militare Cod. Th.; subst. dēvōtī -ōrum, m zvesto vdani možje, privrženci: cum DC devotis C.
b) vdan = bogu vdan, pobožen: deo, Christo Eccl., devota ieiunia Aus.; adv. dēvōtissimē: Eccl.
c) oblasti, zakonom vdan, pokoren: Cass.

Opomba: Sinkop. fut. II. dēvōrō (= dēvōverō): Acc. fr.

effascinō -āre ureči (urekati), uročiti: Plin., Gell.

embrujar začarati, uročiti

enchanter [ɑ̃šɑ̃te] verbe transitif očarati; začarati, uročiti; vzradostiti, razveseliti

s'enchanter de quelque chose zelo se veseliti, biti vesel česa

ensorceler [ɑ̃sɔrsəle] verbe transitif začarati, uročiti; figuré očarati, premamiti, zapeljati

envoûter [ɑ̃vute] verbe transitif začarati, uročiti; fascinirati; spraviti pod svoj vpliv

cette femme l'a envoûté ta ženska ga je začarala

fasciná -éz vt.

1. očarati

2. uročiti

fascinate [fǽsineit] prehodni glagol
očarati, prevzeti, privlačiti, uročiti, omamiti

fasciner [-sine] verbe transitif

1. očarati, fascinirati, zaslepiti, o-, pre-mamiti, začarati, uročiti

2. opremiti s fašinami

fascinō -āre -āvī -ātum (fascinum; prim. gr. βασκαίνω kličem uroke, uročam) ureči, uročiti, začarati koga, zlasti s hudim pogledom, z zlobnim jezikom: P. Veg., Tert., Vulg., nescio quis teneros oculus mihi fascinat agnos V., f. basia mala linguā Cat.

hechizar [z/c] začarati, uročiti

hoodoo [hú:du:]

1. samostalnik
urok
pogovorno zlohoten človek, nesreča, smola

2. prehodni glagol
uročiti; onesrečiti

iettare v. tr. (pres. iētto) nareč. uročiti

ipnotizzare v. tr. (pres. ipnotizzo)

1. hipnotizirati

2. pren. začarati, uročiti

jinx² [džiŋks] prehodni glagol
prinesti nesrečo, uročiti

lārvō -āre (lārva) uročiti (uročevati), začarati, (o)bajati: hunc denique qui larvam putat, ipse est larvans Ap. Od tod pt. pf. lārvātus (stlat. lāruātus) 3 uročen, obseden od kakega duha: Pl. ap. Serv., Pl. ap. Non., num laruatus aut cerritus(t)? Pl.

maleficiar pokvariti, poslabšati, spriditi; oškodovati koga; začarati, uročiti

spellbind^* [spélbaind] prehodni glagol
uročiti, začarati; očarati, fascinirati

stregare v. tr. (pres. strego)

1. začarati, uročiti

2. pren. očarati, zapeljati